Proti obstoječemu sistemu izjemnih pokojnin, ki ne odraža dejanskih zaslug za promocijo in ugled države

Slovenski vrhunski športniki svojo pot praviloma začnejo med osmim in dvanajstim letom starosti, kar pomeni, da se že kot otroci vključijo v športne klube ali panožne zveze, kjer trenirajo vsaj trikrat tedensko po eno do dve uri na dan. V teh zgodnjih fazah se osredotočajo na razvoj osnovne motorike, koordinacije in osnovne tehnike, kar predstavlja temelj za kasnejšo športno specializacijo. Začetna faza običajno traja od 3 do 5 let, preden športnik preide v resnejše tekmovalne strukture.

V adolescenčnem obdobju, običajno med 15 in 20 letom starosti, športniki vstopijo v
intenzivnejši tekmovalni in trenažni proces, ki vključuje dnevne treninge s skupnim trajanjem od 3 do 5 ur. Letni obseg treningov v tem obdobju presega 1000 ur, pri čemer športniki pogosto sodelujejo na več kot 20 tekmovanjih letno. Panožne zveze in Olimpijski komite Slovenije v tem obdobju prevzamejo vlogo sistemskega spremljanja razvoja in identificiranja posameznikov s potencialom za vključitev v vrhunski šport.

Znanstvene analize kažejo, da je za dosego vrhunske ravni v športu potrebnih med 10.000 in 14.000 ur usmerjenega treninga, kar pomeni povprečno od 10 do 15 let vsakodnevnega
trenažnega procesa. Povprečna starost slovenskih športnikov ob prvi uvrstitvi na svetovno
prvenstvo znaša med 18 in 25 let, pri čemer se športniki nanj pripravljajo vsaj pet do sedem let znotraj profesionalnega sistema. Do tega trenutka so opravili približno 8.000 do 10.000 ur treninga in sodelovali na več kot 100 tekmovanjih, tako doma kot v tujini. Udeležba na svetovnem prvenstvu pomeni doseganje selekcijskih norm in stabilne forme, ki jo spremlja ekipa trenerjev, zdravnikov in analitikov.

Ob vseh teh prizadevanjih športnikov in podpornih sistemov je prav poseben simbolni
trenutek, ko se ob osvojitvi medalje na največjih tekmovanjih v znak priznanja dvigne
slovenska zastava. Od leta 1992, ko je Slovenija prvič nastopila na olimpijskih igrah kot
samostojna država, je bila slovenska zastava ob podelitvah medalj na olimpijskih igrah
dvignjena vsaj 55-krat, kolikor znaša skupno število osvojenih odličij. Poleg tega se zastava
redno vihti tudi na zmagovalnih odrih svetovnih in evropskih prvenstev, kjer so slovenski
športniki od leta 1991 dosegli več sto medalj.

Vsak dvig zastave potrjuje ne le športni dosežek, temveč tudi identiteto in mednarodno
prisotnost Slovenije kot države, ki kljub svoji majhnosti premore športno odličnost. Trenutki, kot jih ponazarjajo zmage Tine Maze v Sočiju, zlate medalje Janje Garnbret v športnem plezanju ali kolesarske prevlade Tadeja Pogačarja, so zabeleženi v kolektivnem spominu nacije. Enako simbolični so uspehi Primoža Rogliča, zmagovalca Dirke po Španiji in
dobitnika olimpijskega zlata v kronometru, ter Petra Prevca, ki je v smučarskih skokih osvojil skupni seštevek svetovnega pokala in medalje na svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah.

Ne smemo pa prezreti izjemnih dosežkov Iztoka Čopa in Luke Špika v veslanju, Rajmonda
Debevca v strelstvu, Urške Žolnir, Ane Velenšek in Tine Trstenjak v judu, pa tudi uspehov
Jakova Faka v biatlonu in Žana Koširja v deskanju na snegu. Med sodobnimi ambasadorji
slovenskega športa so tudi Tim Gajser, večkratni svetovni prvak v motokrosu, Benjamin
Savšek, olimpijski prvak v slalomu na divjih vodah, ter smučarski tekačici Petra Majdič in
Anamarija Lampič. V ekipnih športih izstopajo srebrne medalje moške odbojkarske
reprezentance na evropskih prvenstvih, bron rokometašev na svetovnem prvenstvu leta
2017 in konstantna prisotnost košarkarjev, ki so leta 2017 postali evropski prvaki. Vsak od
teh športnikov je dvignil slovensko zastavo na najvišjih tekmovanjih sveta in s tem prispeval k utrjevanju narodne samozavesti, enotnosti ter prepoznavnosti Slovenije v globalnem športnem prostoru.

Primerjalna analiza podeljenih izjemnih pokojnin za posebne zasluge jasno razkriva izrazito
nesorazmerje med področjem kulture in športa. Od začetka podeljevanja teh pokojnin v letu 1993 do danes je bilo na področju kulture skupno podeljenih kar 260 izjemnih pokojnin, medtem ko je bilo na področju športa podeljenih le 11. Čeprav športniki s svojimi
mednarodnimi dosežki, zlasti z osvojenimi medaljami na olimpijskih igrah in svetovnih
prvenstvih, izjemno prispevajo k prepoznavnosti in ugledu države, ostajajo pri tovrstnem
državnem priznavanju znatno manj zastopani.

Največji delež izjemnih pokojnin za kulturo je bil podeljen v mandatu druge vlade Janeza
Drnovška (1993–1997), in sicer kar 139, kar pomeni več kot polovico vseh podeljenih do
danes. Nasprotno pa so športniki prejeli izjemne pokojnine zgolj v treh vladnih obdobjih: 4 v času četrte vlade Janeza Drnovška, 6 v prvi vladi Janeza Janše in 1 v tretji vladi Janeza
Janše. V zadnjih vladah ki niso bile podeljene nagrade izstopata vlada Antona Ropa in
aktualna vlada dr. Roberta Goloba. Ti dve vladi nista podelili niti ene izjemne pokojnine za
športne dosežke, medtem pa, ko se podeljevanje na področju kulture kontinuirano nadaljuje.

Analiza podeljevanja izjemnih pokojnin za posebne zasluge razkriva sistemsko
neuravnoteženost, ki je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti, nacionalnega interesa in
dejanskega prispevka posameznikov k mednarodni uveljavitvi Republike Slovenije. Medtem, ko so kulturniki upravičeno prepoznani za svoj doprinos v nacionalnem prostoru, pa se pogosto delujejo izključno znotraj domačih okvirov, brez opazne prepoznavnosti ali vpliva na mednarodnem prizorišču. Nasprotno športniki, ki z večletnim trdim delom, odpovedovanjem in vrhunskimi rezultati posegajo po najvišjih priznanjih na evropskih, svetovnih in olimpijskih tekmovanjih, Slovenijo predstavljajo kot samostojno, suvereno in samozavestno državo pred očmi milijonov gledalcev po vsem svetu. Z vsako osvojeno medaljo, ob dvigu slovenske zastave in ob igranju himne, športniki izvajajo eno najmočnejših oblik državne promocije in simbolne diplomacije, ki jo ni mogoče nadomestiti z institucionalno umetnostjo zaprtega tipa.

Visoko število izjemnih pokojnin, ki so bile v zadnjih treh desetletjih podeljene predstavnikom kulturnega sektorja, in zanemarljivo število tistih, ki so jih prejeli vrhunski športniki, pomeni zanemarjanje širšega državnega interesa ter marginalizacijo tistih posameznikov, ki dejansko utrjujejo sloves Slovenije kot države uspeha, vztrajnosti in tekmovalne odličnosti. Slovenska demokratska stranka poudarja pomen enakovrednega vrednotenja vseh področij družbenega življenja, a obenem zagovarja merila, ki temeljijo na dejanski dodani vrednosti za narod, mednarodno vidnost in promocijski učinek za državo. V tej luči je nujno preoblikovanje kriterijev za podeljevanje izjemnih pokojnin na način, ki bo priznal realni prispevek slovenskih športnikov k ugledu države v globalnem okolju ter odseval vrednote meritokracije, domoljubja in pravičnosti.

V luči zgoraj navedenih dejstev in očitnega nesorazmerja pri podeljevanju izjemnih pokojnin, kjer so športniki nosilci slovenske zastave, državne identitete in ugleda v mednarodnem prostoru. Tako so sistematično zapostavljeni v primerjavi s kulturniki, ki večinoma delujejo znotraj nacionalnih okvirov, je čas za jasno državljansko opredelitev. Praksa, po kateri se institucionalno nagrajuje predvsem ozki kulturni sektor, medtem ko vrhunski športniki ostajajo brez ustreznega priznanja, spodkopava osnovna načela meritokracije, enakosti in nacionalnega interesa.

Dojenje psa pred kamero, rezanje slovenske zastave in druge umetniške provokacije bodo
nekaterim posameznikom v kulturnem sektorju znova prinesle izjemne pokojnine, utemeljene z nedoločenimi estetskimi ali konceptualnimi vrednostmi. Medtem bodo številni slovenski športniki, ki so s trdim delom osvojili zlata odličja na evropskih, svetovnih in olimpijskih tekmovanjih ter ob tem pod slovensko zastavo ponesli ime države med največje narode sveta, še naprej ostajali brez ustreznega sistemskega priznanja. Takšna razmerja ne odražajo ne pravičnosti ne narodnega interesa, temveč potrjujejo, da je skrajni čas za
redefinicijo vrednot, ki določajo, kdo so resnični ambasadorji slovenske države.

Zato je izjemnega pomena, da se državljanke in državljani Republike Slovenije 11. maja
2025 množično udeležijo referenduma in se jasno ter odločno izrečejo PROTI obstoječemu
sistemu izjemnih pokojnin, ki ne odraža dejanskih zaslug posameznikov za promocijo in
ugled države. Glas PROTI pomeni zavzemanje za pravičnejši, uravnotežen in transparenten
sistem priznanj, ki bo temelji na resničnih dosežkih v mednarodnem prostoru, ne pa na
klientelizmu, notranjih lobijih in zaprtih kulturniških krogih. Le s takšno držo lahko Slovenija ponovno utrdi svojo identiteto kot država poštenosti, enakih meril in ponosa na tiste, ki nas predstavljajo pod najvišjo zastavo.

Andrej Vastl
predsednik športnega foruma SDS