Proti kulturi smrti − zdaj!

“Tvoj dedek bi se obračal v grobu …” mi je pred nekaj tedni napisala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in članica Evropske akademije znanosti in umetnosti. Ob prihajajočem referendumu glede zloglasnega zakona o evtanaziji in ob gromkem donenju večine medijskih trobil v en rog, te njene besede še bolj odzvanjajo. Moj dedek zdravnik je kmalu po drugi svetovni vojni zavezanost zdravniškemu poklicu in njegovi etiki plačal z življenjem. Ubili so ga udbovci, znana so tudi imena morilcev. Ubili so ga, ker se je držal Hipokratove prisege in pomagal vsem, ki so zdravniško pomoč potrebovali. Tega totalitaren vzorec in morilska ideologija nista prenesla.

Kultura smrti, tokrat zapakirana v »mokrocveteče« besedičenje o t. i. pravici do izbire, se znova vrača skozi velika vrata. Osmomarčevke so jo ubesedile v svoji kampanji »pravica do splava za vse«. V Evropskem parlamentu so v enem od mnogih odborov dobile podporo skrajnih feministk, ki jih srečamo vsepovsod. O njihovih psiholoških profilih ali bolje rečeno travmah, bi se dalo reči marsikaj. A zakaj se razvpite Sorosove varovanke ne zavzemajo za pravico vseh žensk do zdravnika? Zakaj ne fajtajo za pravico vseh žensk do ginekologa? Vidite, v tem grmu tiči zajec. Zdravniki rešujejo življenja, splav pa – kakorkoli obrnemo − pogublja življenja in pušča posledice.

Dr. Slavčeva, ki je s svojo strokovno kariero ena osrednjih osebnosti v boju proti kulturi smrti in za spoštovanje kulture življenja, je ob zbiranju podpisov za referendum v pozivu svojim kolegom zapisala, da »poklic zdravnika razume kot enega najbolj častnih«, in nadaljevala: »Ljudje nam zaupajo svoje zdravje in življenje. Največ, kar imajo. Zato je naš poklic eden najbolj plemenitih, če ga sprejemamo z odgovornostjo, s profesionalno odličnostjo in človeško zadržanostjo. In prepričana sem, da velikanska večina zdravstvenega osebja svoje delo opravlja na tak način.«

Tega, kako se je politika vmešala v zdravniški poklic v zadnjem času s t. i. zakonom o prostovoljnem končanju življenja, dr. Slavčeva ne pomni v svoji karieri. Zanjo, ki se ukvarja z zgodovino medicine, je zgodba še toliko bolj šokantna, saj ji misel, kot pravi, nenehno uhaja vse do nacizma in množičnih usmrtitev “bolnih, starejših, invalidov” in t. i. nearijskih etnij, kot so Judi, Romi in Slovani.

Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj je zdravništvo, ko je bilo resnično še v povojih, prek Hipokrata kot posebno točko etičnega kodeksa izpostavilo: »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel«? Nadaljuje, da so bili to »časi, ko je bila neprimerno slabša protibolečinska terapija, kot jo poznamo danes; časi, ko so ljudje v mukah umirali zaradi bolezni, ki jih danes zlahka pozdravimo;  časi, ko bi si lahko mislili, da je bila človeška civilizacija manj razvita, saj niso poznali stotine določil o človekovih pravicah. In imamo celo vtis, da je bilo človeško življenje takrat manj vredno kot danes«. Ključno vprašanje je torej, zakaj je zdravništvo na samem začetku razvoja zavrnilo in kot skrajno zavrženo opredelilo sodelovanje zdravnika pri kakršnikoli usmrtitvi človeka. In zakaj naj bi bilo danes drugače?

Edina učinkovita možnost za zavrnitev nesprejemljive vloge zdravnikov pri asistiranem samomoru je, da na referendumu zavrnemo sporni zakon z manipulativnim naslovom. To bo naša zmaga, pravi dr. Slavčeva, in ohranitev dostojanstva zdravniškega poklica.

Z velikim spoštovanjem do cenjene profesorice in zdravniške etike pa tudi moje osebne izkušnje − ohranjanja spomina na dedka, ki ga zaradi uničujoče kulture smrti nikoli nisem spoznala – vas, drage bralke in bralci, vabim, da svoj odločni upor izrazimo v nedeljo, 23. novembra. Glas proti asistiranemu samomoru je glas za življenje!

Andreja Valič Zver