Mladinsko soočenje – kaj si mladi mislijo o zastrupljanju starejših in onemoglih

V Sloveniji se približuje referendum o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je predlagal Zavod Srebrna nit. Ta zakon bi omogočil osebam z neznosnim in neozdravljivim trpljenjem dostojno in nadzorovano smrt prek asistiranega samomora. Med mladimi se mnenja delijo, a v nedavni debati med mladimi razpravljavci so se izkristalizirala močna stališča proti zakonu.

Zala Klopčič in Janez Marinko, ki sta zastopala stališče “proti”, sta izpostavila številne pomisleke, ki odražajo skrbi mlade generacije glede etike, zlorab in družbenih posledic. Njuna argumentacija temelji na prepričanju, da zakon odpira vrata temačnejšemu poglavju v slovenski družbi, kjer bi se namesto boja za življenje promovirala kultura smrti.

Klopčič in Marinko sta debato začela z opozorilom, da bi zakon najbolj prizadel ranljive skupine, kot so starejši, invalidi in osebe s kroničnimi boleznimi. Po njunem mnenju zakon ni dovolj natančen pri definicijah, kar bi lahko vodilo do zlorab. Na primer, Klopčič je izpostavila, da zakon sicer izključuje duševne bolezni kot razlog za asistirani samomor, vendar dopušča psihično trpljenje kot posledico neozdravljivega zdravstvenega stanja. To bi lahko vključevalo primere, kot je sladkorna bolezen tipa 1, kjer strah pred injekcijami povzroča neznosno trpljenje. “Ranljivi niso samo starejši, ranljivi so vsi s kroničnimi boleznimi,” je poudaril Marinko, ki meni, da bi zakon namesto pomoči ponudil “izhod” za osebe, ki bi jim lahko pomagali na druge načine.

Oba sta kritizirala tudi komisijo, ki bi odločala o upravičenosti: sestavljena bi bila le iz strokovnjakov, naklonjenih zakonu, kar bi po njunem mnenju onemogočilo objektivnost. “Ti ne moreš dobiti objektivnega mnenja, ker bodo vsi v komisiji za,” je dejala Klopčič, medtem ko je Marinko dodal, da bi morala biti komisija bolj uravnotežena, morda s člani, ki so proti, da bi se izognili pristranskosti. Po njunih ocenah bi zakon lahko prizadel veliko več ljudi, kot je predvidenih 10 do 15 na leto, saj bi se kriteriji s časom razrahljali, kot se je to zgodilo v drugih državah.

Paliativna oskrba kot alternativa in vprašanje trpljenja
Ena izmed ključnih točk njunega nasprotovanja je prepričanje, da dobro urejena paliativna oskrba odpravlja potrebo po asistiranem samomoru. Zala je opozorila, da je paliativna skrb v Sloveniji katastrofalno urejena, s čakalnimi dobami do 700 dni, vendar bi jo morali izboljšati namesto uvajanja zakona. “Dajmo paliativno skrb zrihtati,” je rekla, in dodala, da študije kažejo, da se v državah z legaliziranim asistiranim samomorom paliativna oskrba pogosto zmanjša, saj država raje vlaga v cenejše opcije. Janez je podprl to stališče z medicinskim vidikom: “Imamo opioide, kot je fentanil, ki je stokrat močnejši od morfija, in milijon drugih protibolečinskih sredstev.” Oba sta poudarila, da je dajanje strupa za lajšanje bolečin nedostojanstveno in podobno umoru, medtem ko je samomor vedno mogoč brez zakona, a ga ne bi smeli olajševati.

Foto: zajem zaslona

Nasprotovala sta tudi ideji, da zakon lajša trpljenje, saj bi po njunem mnenju vodil k večjemu pritisku na paciente. “Pacient bo družbeno pritisnjen v to, da se odloči za evtanazijo,” je dejala Klopčič, in navedla primere iz Kanade, Nizozemske in Belgije, kjer število asistiranih samomorov narašča in se starostna meja znižuje. Marinko je dodal, da bi zakon promoviral kulturo smrti, namesto da bi se borili za življenje: “Mi kot družba moramo strmeti k temu, da se borimo za življenje in ne za smrt.”

Oba sta izrazila strah pred morebitnimi zlorabami, kjer bi zakon vodil k razširitvi na mlajše osebe, duševne bolnike ali celo otroke, kot se je zgodilo v drugih državah. “Ko se enkrat sprejme zakon, se ga bo vedno rahljal in dodajalo anekse,” je opozoril Marinko, medtem ko je Klopčič dodala: “Če dovoliš eno stvar, boš dovolil še drugo, dokler cela bajta ne razpade.” Oba sta kritizirala, da zakon dopušča zlorabe, kot so pritiski svojcev zaradi dediščine ali denarja, in da postopek lahko traja le 21 dni, kar je premalo za premišljeno odločitev.

Posebej sta izpostavila kršitev zdravniške etike: zakon bi po njunem mnenju nasprotoval Hipokratovi prisegi in kodeksu, saj bi zdravnike silil v sodelovanje pri samomoru, tudi če ugovarjajo vesti. “Vsak zdravnik, ki bo to izvedel, bo kršil zdravniški kodeks,” je dejal Marinko. Klopčič je dodala, da bi zakon ustvaril sistem, kjer se prioritizira smrt pred zdravljenjem, in opozorila na pomanjkanje transparentnosti – vzrok smrti ne bi bil zabeležen kot asistirani samomor, podatki pa bi se izbrisali po petih letih.

Njuna stališča odražajo globoko skrb mladih za etiko, dostojanstvo in prihodnost družbe. Namesto zakona, ki bi po njunem mnenju normaliziral samomor in odprl vrata zlorabam, zagovarjata izboljšanje paliativne oskrbe, mentalnega zdravja in socialne podpore. “Življenje je edino, kar imamo,” je poudaril Marinko, medtem ko je Klopčič zaključila, da bi zakon spremenil Slovenijo v neprepoznavno družbo, kjer se prioritizira smrt namesto življenja. Na referendumu bodo mladi imeli priložnost odločiti, ali želijo slediti tej poti ali se raje boriti za bolj humano alternativo.

Foto: zajem zaslona

Podporniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot sta Leon Božič in Primož Ledinek, poudarjajo humano plat, ki temelji na dostojanstvu in svobodni izbiri posameznika, ki trpi hude kronične bolečine. Zakon naj bi preprečil travmatične samomore, saj omogoča nadzorovan asistirani samomor namesto nasilnih metod. Razlikujejo med evtanazijo in asistiranim samomorom, kjer pacient sam izvede dejanje, ter izpostavljajo socialno pravičnost – bogati zdaj potujejo v tujino za evtanazijo, revni pa trpijo.  Kljub temu so argumenti podvrženi kritikam: svoboda izbire lahko ustvari pritisk na ranljive, normalizira samomor in vodi v drsečo strmino, kot v drugih državah. Definicije so nedorečene, kar omogoča zlorabe, paliativna oskrba pa bi morala biti prioritetna namesto zakona, ki krši zdravniško etiko. Socialna pravičnost je vprašljiva, saj zakon ne rešuje sistemskih problemov in lahko zmanjša vlaganja v oskrbo, medtem ko varovalke niso dovolj robustne za preprečevanje pritiskov ali razširitve kriterijev.

A.H.