ARTICLE AD
Poletje 2025 se bo v Sloveniji zapisalo kot obdobje najhujših prometnih zastojev doslej. Avtoceste so se spremenile v stoječe kolone. Pot med Ljubljano in Mariborom je namesto ene ure in pol trajala več kot tri, pot do morja skoraj tri ure. Analiza več kot 1,2 milijona podatkov, ki jo je pripravil Niko Gamulin razkriva: razlog za kolaps niso dodatni avtomobili, ampak slabo usklajena cestna dela – in s tem predvsem pomanjkljivo načrtovanje DARS-a in nenazadnje države.
Podatki kažejo, da se povprečna hitrost na avtocestah spusti pod 50 kilometrov na uro, ko se hkrati izvaja pet ali več večjih del.
Učinek ni linearen, ampak eksponenten: vsaka dodatna zapora sproži verižno reakcijo, ki se širi daleč preko neposrednega območja del. To pomeni, da prometni kolaps ni posledica “neizogibnih” okoliščin, temveč napačnih odločitev pri načrtovanju posegov.

Najhujše razmere so bile zabeležene 15. julija, ko je povprečna hitrost padla na komaj 42 kilometrov na uro, v avgustu je ob štirih večjih delih in praznovanju Ferragosta v Italiji zdrsnila na 46 kilometrov na uro, junija pa ob začetku slovenskih počitnic in petih zaporah na 49 kilometrov na uro.

Posebno pomembna ugotovitev analize je, da se prometne motnje širijo kot val. Na samem mestu del se povprečna hitrost zmanjša za približno 30 odstotkov, en odsek stran za 19 odstotkov, dva odseka stran pa še vedno za 11 odstotkov. To pomeni, da posledice zapore niso lokalne, temveč sistemske, saj zastoji lahko segajo tri ali celo štiri odseke daleč. Takšno širjenje ustvarja t. i. verižno reakcijo: čeprav je fizična zapora omejena na nekaj sto metrov, so njeni učinki razpotegnjeni na več deset kilometrov cestnega omrežja.

DARS je v nekaterih primerih uvedel tako imenovani sistem 1+1+1, kjer naj bi en pas služil intervencijskim vozilom, dva pa običajnemu prometu. Analiza pa kaže, da je bil promet v teh primerih skoraj 60 odstotkov počasnejši kot pri klasični enopasovni zapori. Ukrep, ki naj bi olajšal pretočnost, je torej stanje le še poslabšal.

Še posebej kritičen je ljubljanski obroč, kjer vsaka zapora vpliva na celotno državo. Najbolj ranljivi so priključki Kozarje, Malence, Zadobrova in Koseze. Kljub dolgoletnim opozorilom o ozkih grlih se rešitve vlečejo od študije do študije, odgovorni pa medtem dopuščajo, da zastoji vsako leto postajajo hujši.

Posledice za državljane so bile izjemne. Potovalni časi so se v času kolapsa povečali za več kot sto odstotkov. Pot iz Ljubljane do Kopra je trajala dve uri in 45 minut, to je za 130 odstotkov več kot običajno. Do Maribora je vožnja trajala tri ure in 15 minut, kar pomeni podaljšanje za 117 odstotkov. Iz Kranja do Novega mesta so vozniki potrebovali dve uri in pol, torej skoraj 90 odstotkov več časa kot v običajnih razmerah. Te številke ne pomenijo le statistike, temveč ure izgubljenega časa, dodatne stroške goriva in logistične zamude, ki prizadenejo gospodarstvo in vsakdanje življenje ljudi.
Prometni kolaps ni bil neizogiben. Nastane, ko se združijo neusklajena dela, počitniške in praznične konice ter nesreče in neugodno vreme. Če bi bila dela razpršena in časovno usklajena, bi se najhujšim zastojem lahko izognili. Toda DARS je dovolil, da se je hkrati izvajalo preveč posegov, država pa ni zagotovila strateškega nadzora in usklajevanja z drugimi infrastrukturnimi projekti.

Analiza zato odpira vprašanje politične in upravljavske odgovornosti. Kdo je sprejel odločitev, da se bodo zapore izvajale istočasno? Zakaj se napačne prakse, kot je sistem 1+1+1, uvajajo brez preverjenih podatkov? In predvsem, kdo bo preprečil, da se kolaps ponovi že prihodnje leto?
Sara Kovač
The post Prometni kolaps 2025: Kdo je odgovoren za najhujše zastoje v zgodovini Slovenije? first appeared on Nova24TV.