Pričakovanja staršev: kdaj postanejo pritisk

Pričakovanja staršev lahko otroku pomagajo pri razvoju, lahko pa se nehote spremenijo v pritisk, ki ga otrok nosi sam. Tudi kadar izhajajo iz skrbi in dobrih namenov, jih otroci pogosto doživljajo drugače, kot si odrasli predstavljamo. Ne kot spodbudo, temveč kot merilo lastne vrednosti. Razlika med podporo in pritiskom je tanjša, kot se zdi.

Zakaj pričakovanja staršev lahko zvenijo kot pritisk?

Otrok ne posluša le vaših besed. Bere tudi ton, tempo in obraz, ko odpre redovalnico ali prinese domov test. Če je v zraku napetost, bo hitro sklenil: “To je pomembneje od mene.” In tu se začne tisti tihi premik: starš misli, da je zaskrbljen, otrok pa to zaskrbljenost razume kot sporočilo, da se lahko ljubezen in mir doma ohranita le, če “izpolni”.

Svetovalni center Istre to opiše zelo konkretno: otrok v stiski “ne potrebuje rešitelja, ampak oporo” in ob njem odraslega, ki zna ostati miren, sprejemajoč, zanesljiv. Ko starši začnemo “reševati” popravljati urnike, predpisovati strategije, nadzorovati vsako podrobnost lahko otrok dobi občutek, da sam ne zmore. Pričakovanja staršev se takrat ne slišijo kot pomoč, ampak kot nadzor. Pomaga si zapomniti eno razliko, ki jo isti vir ubesedi skoraj kot pravilo: “Struktura nam služi kot varnostna ograja in ne nadzor.” Struktura zmanjšuje kaos. Nadzor pa povečuje strah pred napako.

Foto: Kreganje Vir: Canva

Kdaj pričakovanja staršev postanejo največje breme?

Najpogosteje v prelomih, ko se zdi, da “se odloča”: ob koncu ocenjevalnega obdobja, pri prehodu na predmetno stopnjo, pred večjimi preverjanji, pri vpisih, v devetem razredu. Pritisk se okrepi tudi ob primerjavah z vrstniki (“Vsi imajo inštrukcije, tudi ti jih boš”) in ob starševskem strahu, da bo otrok zamudil priložnosti.

Pri tem ni nujno, da starši izrečemo visoke zahteve. Včasih je dovolj že ponavljajoče se preverjanje (“Kaj si dobil? Koliko jih je dobilo pet? Kaj je rekla učiteljica?”), ki pri otroku ustvari občutek, da je v nenehnem izpitu tudi doma. NIJZ v svojih gradivih o duševnem zdravju otrok in mladostnikov opozarja, da se težave pogosto pokažejo kot spremembe v vedenju, ki trajajo dlje časa (tedne ali več), in poudarja pomen toplega, spodbudnega družinskega okolja. Ta del je pomemben: ko je doma varno, šola manj boli.

Kako otrok prepozna, da pričakovanja staršev pritiskajo?

Pritisk se pri otrocih pogosto pokaže bolj v telesu in vedenju kot v razlagi. Razdražljivost pred šolo, odlašanje, “pozabljanje” nalog, nenadni izbruhi, umik v sobo, pretirana perfekcionistična natančnost ali pa obratno, uporniško zanikanje. Pri nekaterih se pojavi preobčutljivost na napake: ena slabša ocena deluje kot konec sveta. Zelo zgovoren znak je tudi skrivanje: otrok začne skrivati teste, sporočila, ocene. Ne zato, ker bi bil “pokvarjen”, ampak ker skuša zaščititi odnos. Najbolj nevaren pritisk je pogosto tiha misel: “Če bom razočaral, bom manj vreden.” Ko pričakovanja staršev otrok doživi na ta način, ne govori več o šoli govori o pripadnosti.

Ali drži, da so ocene glavni problem pri pričakovanjih staršev?

Delno. Ocene so vidna površina, pod njo pa je vprašanje sprejetosti. Svetovalni center Istre to pove brez olepševanja: ko otrok doživi, da je njegova vrednost pogojena z uspehom, se lahko pojavijo krivda, tesnoba, upad samopodobe, celo izgorelost in stavek, ki zadene bistvo: “Ocena je le številka. Odnos pa temelji za celo življenje.”

Mit: Pritisk ustvarjajo le “ambiciozni” starši.
Dejstvo: Pritisk pogosto ustvarjajo tudi zaskrbljeni starši tisti, ki veliko sprašujejo, ves čas pomagajo, popravljajo, urejajo, rešujejo.

Mit: Če ne pritiskam, bo otrok popustil.
Dejstvo: Ko otrok čuti varnost, je motivacija pogosto stabilnejša manj vezana na strah in bolj na smisel.

Ključ je v tem, kaj otrok misli, da starš meri. Ali meri rast ali meri vrednost.

Foto: Prevelika pričakovanja staršev Vir: Freepik

Kaj o pričakovanjih staršev pravi stroka in raziskave?

Raziskave v psihologiji že dolgo opozarjajo, da ni vseeno, kako odrasli interpretiramo uspeh. Klasična študija Claudie Mueller in Carol Dweck (1998) je pokazala, da pohvala inteligence (“kako si pameten”) lahko otroka usmeri v cilj, da mora predvsem “izpasti sposoben”. Takrat se začne izogibati težjim izzivom, kjer bi lahko naredil napako. Pohvala truda in strategije (“vidim, kako si se lotil”) pa pogosteje podpira vztrajanje in učenje.

Druga pomembna ugotovitev prihaja iz raziskav Suniye S. Luthar in sodelavcev o mladih v okoljih z visokimi dosežkovnimi pritiski. V študiji “Privileged but pressured?” so bili znaki stiske povezani z dosežkovnim pritiskom (posebej s pretiranimi perfekcionističnimi prizadevanji) ter z občutkom manjše bližine s starši še posebej z materami. To ni obtožnica staršev. Je pa opozorilo, da kombinacija “več zahtev + manj stika” pogosto ne deluje.

Kdaj so pričakovanja staršev zdrava spodbuda in kdaj breme?

Zdrava spodbuda se začne tam, kjer otrok čuti: “Vreden sem tudi, ko mi ne gre.” Starš lahko postavlja meje, dogovore in rutino a brez občutka, da je odnos na preizkušnji. V praksi to pomeni, da starš pomaga ustvariti okvir, ne da prevzame volan: otrok naj ima prostor, da se uči tudi skozi napake. Svetovalni center Istre kot primer dobre prakse navaja vprašanja, ki vračajo odgovornost otroku: “Kako se boš tega lotil? Koliko časa misliš, da potrebuješ? Kaj potrebuješ od mene?”

Pričakovanja staršev so tu prisotna a niso grožnja, temveč opora. Breme pa nastane, ko se v pogovoru ponavljajo tri stvari: primerjanje, grožnje posledic in pogojevanje odnosa (“jaz se trudim zate, ti pa…”). Enako velja za pohvale: če so vezane izključno na rezultat, otrok sklepa, da je ljubljen v “dobrih številkah”, ne v resnici.

Kaj v Sloveniji pričakovanja staršev dodatno ojača?

Slovenski šolski ritem je pogosto skoncentriran v valove preverjanj, ocene so močno prisotne v vsakdanjem pogovoru, prehodi (predmetna stopnja, zaključevanje osnovne šole) pa delujejo kot “filter”. Poleg šole pritisk ojačajo še družbena omrežja, primerjanje in občutek, da mora biti otrok dober v vsem v šoli, športu, krožkih, odnosih.

Dodatno zgovoren je vpogled v počutje mladih. UNICEF Slovenija je ob začetku leta 2026 v okviru ankete U-Report poročal, da bi več kot tretjina mladih najprej “izbrisala” stres zaradi šole, 65 % jih pravi, da jih “nevidni nahrbtnik” skrbi in pritiskov že teži ali je pretežak, šolske obveznosti pa kot glavno skrb navaja 38 % mladih. V takem ozračju starševski ton hitro postane ojačevalec ali pa blažilec.

Kaj če imam občutek, da so moja pričakovanja staršev že preveč?

Najbolj učinkovito je, da pritiska ne “razlagate” z dodatnim govorom, ampak ga zmanjšate z dejanji: več poslušanja, manj zasliševanja; več vprašanj, manj navodil; več zanimanja za počutje, ne le za rezultat. In kar je za mnoge najtežje priznanje. Stavek “Mislim, da sem te preveč stiskal, oprosti” ne ruši avtoritete. Pogosto jo prvič postavi na trdna tla.

Če se pri otroku dalj časa vlečejo znaki močne stiske (nespečnost, panični odzivi, umik, stalna tesnoba), je smiselno poiskati strokovno pomoč. Ne kot “popravek otroka”, ampak kot razbremenitev družine. NIJZ pri duševnem zdravju otrok in mladostnikov opozarja prav na pomen prepoznavanja sprememb, ki vztrajajo, in na vlogo podpornega okolja.

Foto: Stiska pri otroku Vir: Freepik

Kaj si je vredno zapomniti, ko je napeto?

Pričakovanja staršev so pogosto stranski učinek skrbi. A otrok jih ne doživi kot skrb doživi jih kot merilo vrednosti. Ko starši zamenjamo fokus: iz “dokazuj” v “uči se” in iz “ne razočaraj” v “tu sem”, se pritisk običajno začne topiti. Ne čez noč, ampak dovolj hitro, da se doma spet sliši dih ne le rezultat.

Pripravil: L. H.
Viri: NIJZ, UNICEF Slovenija (U-Report), Svetovalni center Istre, Mueller & Dweck, Luthar

The post Pričakovanja staršev: kdaj postanejo pritisk first appeared on NaDlani.si.