Pričakovanja in obsojanje

Lep čas se že ubadam z mislijo in idejo, da zlo ne obstaja. Mentor mi je namignil, da naj bi bilo tako.

Kako ‘naj‘ bi bilo? Ja, točno tako: noče, da mu zgolj verjamem, ampak da to sam ugotovim. Če temu, kar (nekdo) govori, kar verjamem, (še) ne razumem, ampak sem samo vernik, sledilec.

Na neki točki se moram odločiti, ali sem sledilec ali vodja (svojega življenja). Seveda so drugi, sodelovanje in njihovo delo tudi pomembni, ampak o svojem življenju se vedno odločamo sami.

Zlobno ali neznano, nerazumljeno? | Vir

Nazaj na zlo. To, da zlo ne obstaja, je zelo težka, zahtevna ideja. Brez dvoma nekaj, kar ni tako lahko ‘požreti’, še težje pa razumeti. Ampak nekaj mora biti na tem.

Pri razmišljanju in iskanju boljših rešitev se vedno poskušam držim načela (‘steelmanning’, o tem se že pisal tule), da ne iščem napak ampak tisto, kar je v neki drugačni ideji dobrega oziroma prav.

Ugotoviti oziroma najti hočem tisto, kar je videti slabo, zlobno, pa v resnici ni. Mentor trdi, da gre vedno za neumnost oziroma nevednost.

. . .

Pred kratkim sem prebral zelo zanimivo knjigo vodilnega FBI pogajalca Chrisa Vossa. Na podlagi svojih izkušenj, ki so nedvomno polne pogajanj s teroristi, ugrabitelji in verskimi fanatiki, je v zaključku zapisal:

“Ko se vam nekdo zdi nerazumljiv ali nor, to najverjetneje ni res. Kadar se znajdete v takšni situaciji, iščite njegove omejitve, skrite želje in napačne informacije.”

To razumem kot da večina – tudi teroristov in verskih blaznežev – izhaja zgolj iz njihove neumnosti oziroma nevednosti.

V to ‘enačbo‘ lahko dodam še moj priljubljeni citat Wilsona Kanadija, ki odlično odgovarja na vsa tovrstna vprašanja:

„Tisti, ki obsojajo, ne razumejo, in tisti, ki razumejo, ne obsojajo.“

Ob tem se mi zazdi, da ti, ki obsojajo, dejansko sebi ne dopuščajo možnosti, da bi sploh lahko razumeli.

In kaj vi običajno storite, ko kak otrok naredi nekaj narobe?

“Ja, ampak otroci so nevedni, neizkušeni. Njim napak ne moremo očitati, ker teh ne delajo iz zlobe ali zanalašč.”

Se strinjam; z razliko, da o odraslih pa pogosto (zmotno) sklepamo, da jim mora biti vse jasno in so zato lahko le nesramni in zlobni. Res?

To, o čemur govorijo Voss, Kanadi in mnogi drugi, govori tudi o naših predsodkih, zaključkih in obsojanju drugih. Njihovih razlogov in ozadja ne poznamo, ker če bi ga, bi jih zelo verjetno lažje razumeli.

Zanimivo. Isto velja za strah in probleme. Svoj pogled vam pojasnim naslednjič.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.

Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.

Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Pričakovanja in obsojanje appeared first on Savus.