Prelomila pravila – in ganila svet: Kdo je redovnica, ki je jokala ob papeževi krsti? (VIDEO)

8 hours ago 5

ARTICLE AD

V baziliki svetega Petra je ob slovesu papeža Frančiška prišlo do prizora, ki je presegel protokole, pravila in običaje: 81-letna francosko-argentinska redovnica Geneviève Jeanningros se je v solzah poslovila od svojega dolgoletnega prijatelja.

Čeprav so bila pravila jasna – prostor okoli krste je bil rezerviran za kardinale, škofe, višje cerkvene dostojanstvenike –, se ji nihče ni postavil na pot. Ne tisti dan.

Sestre Geneviève niso ustavili varnostniki, niti ne zapovedi – ker je bilo njeno dejanje več kot dovoljeno. Bilo je življenjsko pričevanje. Pričevanje prijateljstva in skupnega boja za tiste, ki jih je svet prevečkrat spregledal.

Življenje med odrinjenimi

Geneviève Jeanningros ni redovnica, ki bi živela v udobju samostana. Nikoli ni bila.

Pripada redu Jezusovih malih sester (Petites Sœurs de Jésus), ki ga je navdihnil puščavnik Charles de Foucauld – in v tem duhu je živela zadnjih 56 let: v prikolici, na obrobju Rima, med sejemskimi delavci, brezdomci in transspolnimi ženskami.

Skupaj z drugo redovnico, Anno Amelio Giacchetto, vodi majhno skupnost na območju zabaviščnega parka Luna Park v Ostii, kjer ljudje prihajajo in odhajajo, a bolečina, revščina in odrinjenost ostajajo. O tem poroča tudi Buenos Aires Herald.

Julija 2024 je njeno delo presenetljivo javno prepoznal nihče drug kot sam papež Frančišek: nepričakovano je obiskal sejmišče, blagoslovil kip “Marije, zaščitnice potujočih in cirkuških delavcev” in – najpomembnejše – preživel čas z ljudmi. Ni bilo kamer, ni bilo bleščic. Samo človečnost.

Rane Argentine – in boj za pravico

Toda Genevièvina zgodba se ne začne v Italiji. Niti blizu.

Njen boj za resnico je globoko zakoreninjen v tragični zgodbi Argentine.

Njena teta, Leonie Duquet, je bila ena izmed žrtev strašne argentinske vojaške diktature (1976–1983). Decembra 1977 sta bili Leonie in Alice Domon ugrabljen in izginili – tarči brutalne operacije, ki jo je vodil zloglasni operativec Alfredo Astiz (poroča Buenos Aires Herald).

Njuno tragično usodo so razkrili šele leta 2005, ko so posmrtne ostanke Leonie Duquet odkrili v množičnem grobu blizu Mar del Plate – 400 kilometrov južno od Buenos Airesa.

Za Geneviève se je življenje razdelilo na prej in potem. Postala je ena najglasnejših zagovornic resnice in pravice za žrtve diktature, aktivno sodelovala na procesih v Argentini in Italiji, kjer so obravnavali tudi vlogo držav v brutalni operaciji Kondor – mednarodni mreži represije v Latinski Ameriki, ki jo je – po podatkih BBC – podpirala tudi CIA.

Njuno prijateljstvo: Geneviève in Frančišek

Tudi prijateljstvo s papežem Frančiškom ni naključje.

Spoznala sta se, ko je bil še kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof Buenos Airesa – v času, ko so rane diktature še boleče krvavele.

Skupna predanost najbolj ranljivim ju je zbližala. In ko je Jorge postal papež, Geneviève ni ostala za zidovi Vatikana. Nasprotno – vsako sredo je pripeljala skupine brezdomcev, sejemskih delavcev, transspolnih žensk na splošne avdience v Vatikan.

Papež jih ni zgolj pozdravil (kar bi bilo politično varno) – povabil jih je na kosilo, jim pomagal s finančnimi sredstvi, jim dal občutek, da pripadajo.

Sestro Geneviève je imenoval “L’enfant terrible” – grozni otrok. Ne kot žalitev, temveč kot priznanje. Priznanje njenega neuklonljivega duha. “Je težavna, ker se nikoli ne ustavi pred resnico,” je nekoč komentiral (poroča Reuters).

Trenutek v baziliki

Ko je papež Frančišek umrl, so bili protokoli jasni.

Žalovanje pred krsto je bilo rezervirano za kardinale, škofe in izbrane cerkvene dostojanstvenike.

Ampak včasih – pravila preprosto odpovedo.

Geneviève se je tiho, odločno približala krsti. Varnostniki, ki bi morali reagirati? Niso niti trznili.

Nihče ni mogel prezreti tega trenutka: majhna, starejša ženska – v redovni obleki, z rahlo upognjeno postavo – stoji ob odprti krsti papeža. Robček v roki. Solze na licih.

Po besedah Buenos Aires Herald je v trenutkih molitve večkrat obrisala oči, tiho molila in – preprosto bila tam.

Ne kot dostojanstvenica. Ne kot pomembna figura. Ampak kot prijateljica.

Več kot simbol – pričevanje prihodnosti Cerkve?

Dejanje sestre Geneviève ni bilo le osebno slovo. Bilo je sporočilo.

V svetu, kjer uradna pravila, pozlačeni prstani in ceremonije še vedno pogosto preglasijo človečnost – je stara redovnica pokazala, da ljubezen in zvestoba ne potrebujejo dovoljenj.

Njeno življenje – od prikolice v Ostii do pričevanj na sodiščih v Rimu – pooseblja vizijo Cerkve, ki jo je zagovarjal Frančišek: Cerkev za vse. Še posebej za tiste, ki jih nihče noče videti.

Geneviève Jeanningros je danes (še vedno) tam, kjer je vedno bila: na strani brezdomcev, transspolnih žensk, migrantov, delavcev na robu preživetja.

Ni svetnica. Ni mučenka. Je pa živa priča nečesa, kar je težje od ideologije in močnejše od pravil – čiste človeškosti.

Kot piše Daily Mail, je že lani na vprašanje, zakaj še vedno vztraja, kratko odgovorila:

“Ker dokler so oni, sem tudi jaz.”

Pripravil: N. Z.

Vir: