Prej se bomo znebili navezanosti na nafto, bolje bo

»Ampak, od kod bomo dobili elektriko?« Mogoče bi se bilo namesto tega, kar še vedno poslušamo v povezavi z elektrifikacijo voznega parka, bolj smiselno vprašati, od kod dobivamo nafto oz. njene derivate in plin, koliko za to plačujemo, kaj s tem denarjem v resnici financiramo ter v kakšno negotovost in podrejenost se vedno znova spravljamo. Energetska neodvisnost in suverenost bi morala biti prva na spisku evropskih strateških prioritet, ob boku vojaški in digitalni, o katerih se v zadnjem času veliko govori (a ne nujno toliko tudi naredi).

Ukrajina, Venezuela, Iran in še druga vojna ali vsaj krizna žarišča nas vedno znova opomnijo na dvoje. Da je na tem svetu še vedno izjemno pomembna nafta in kdo jo nadzoruje, pa tudi, da se ravno z njo ob vsaki »operaciji,« ki se hitro sprevrže v nekaj drugega, začnejo podražitve in skrb glede normalne preskrbe. Hitro zatem se pridruži še plin in energetska kriza je tu. Na žalost se iz tega vedno znova le malo naučimo.

Običajna pot vplivnih evropskih politikov je »masirati ego« in se prilizovati despotskim iz drugih celin, ki dejansko nadzorujejo nafto in plin, kajti poceni kuriti oba energenta je najbolj udobna pot. Toda s tem krepimo ravno te iste z imperialističnimi ali kakšnimi drugimi nedostojnimi ambicijami prežete oblastnike, kar se prej ali slej neizogibno sprevrže v katastrofo. Seveda enako razmišljamo tudi posamezniki, kajti najlažje – tako vsaj misli večina – je zapeljati na bencinsko črpalko, napolniti cisterno s kurilnim oljem na začetku zime ali zagnati agregat, če izpade električna energija. Tudi če rahlo zanemarimo okoljske vidike, z mikro in makro pogleda, ki nekaterih ne zanimajo, je opisano iluzija udobja s precej visoko ceno. Okoljsko, politično, glede suverenosti, neodvisnosti in še česa.

Močno, precej bolj kot že sicer, a iz drugih vzgibov, bi bilo treba delati na prehodu na alternativne energente, predvsem elektriko iz zelenih virov na vseh področjih. Kajti slednjo je mogoče proizvajati »doma.« Najsi bo v lastni državi ali blizu, vsekakor pa znotraj Evropske unije, ki bi v tem pogledu res morala delovati enotno in povsem povezano, pa tudi solidarno, kolikor se to v kapitalističnem sistemu da. In predvsem bi se morali tudi posamezniki začeti zavedati, da gre enako kot v primeru države, tudi za našo osebno energetsko in navsezadnje finančno suverenost. Kdor še ni, naj začne razmišljati o prehodu na toplotno črpalko ali kakšen drug način ogrevanja z bolj lokalnim energentom. Podoben razmislek ni odveč niti pri prevažanju, vsaj za en avtomobil v gospodinjstvu. Če je še tako fino in priročno poganjati stroje na naftne derivate ali plin, gre pri tem denar dobesedno v zrak (in ga mimogrede segreva), z njim pa tudi naša odpornost proti tovrstnim svetovnim krizam. Nič ne moremo narediti, ko se cene višajo ali/in dobave slabšajo, povsem odvisni smo od drugih. Zato preprosto moramo kimati in se postavljati na posamezno stran, četudi je to še tako neugodno in nas je ob tem vsaj malo sram.

Ne trdim, da je popoln odmik od navezanosti na nafto enostaven, seveda tudi stane, a morda v celoti gledano (bistveno) manj, kot nas stanejo vsakokratne krize. Ne zgolj v denarju, temveč še v političnem in kakšnem drugem kapitalu. Ko bomo vedeli, da nam nihče ne bo mogel pod nos vreči argumenta dostopa do nafte in plina, bo evropska pozicija močnejša, predvsem pa se bo lahko odločala po svoje.

Naslovno fotografijo je ustvarila umetna inteligenca

The post Prej se bomo znebili navezanosti na nafto, bolje bo appeared first on Tehnozvezdje.