Predznak belgijskega koreografa Alexandra Vantournhouta. Nemogoče iskanje ravnotežja!

Predstava belgijskega koreografa Alexandra Vantournhouta in njegove umetniške skupine Not Standing z naslovom Predznak je izrazito fizična ter natančno izpeljana partitura osmih nastopajočih, ki raziskuje meje človeškega telesa, njegove oblike v iskanju ravnotežja in možnosti giba v odnosu do gravitacije. Ogledali smo si jo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma 18. marca.

Predstava, ki je nastala pred tremi leti, je nadaljevanje značilne estetike koreografa, ki združuje elemente sodobnega plesa, akrobatike, cirkusa, raziskovanja prostora in fizičnih zmogljivosti telesa. Kot novost vključi element arhitekture prostora kot je vertikalna stena, ki plesalcem pomaga premagovati sile težnosti in jim omogoča drugačna iskanja ravnotežja. Steno vzpostavijo kot dodatno telo, v katerega se lahko zaletavajo, jim nudi oporo, po njem plezajo ali hodijo ter nenehno iščejo in vzpostavljajo nove meje med zmožnostmi živih teles plesalcev in stabilno prezenco zidu.

Koreografija je natančna in tehnično zahteva. Izvedena je s hipnotično preciznostjo, z neverjetno skupinsko dinamiko vseh osem plesalcev deluje kot enoten organizem. Njihovo gibanje lahko primerjamo s skupino atomov, ki skupaj sestavljajo različne organske molekule in se ob različnih temperaturah gibljejo z različnimi hitrostmi ter tako nastajajo vedno nove oblike, nove skupine, ki se naprej sestavljajo v še večje organske strukture.

Ob naraščanju temperature se molekulam v raztopini dvigne kinetična energija, zato je njihovo gibanje vedno hitrejše in bolj eksplozivno, tvorijo nove vezi, med tem ko se energija dviguje tudi ob trganju starih vezi. Njihovo premikanje temelji na predpostavki akcija – reakcija. Vsak premik je torej posledica poriva drugega in tako se med telesi plesalcev ustvarjajo verižne reakcije, ki na videz nepredvidljivo vodijo v nove oblike in nove strukture na meji med lovljenjem ravnotežja in trenutkom tik pred padcem.

Napetost med držanjem nadzora in padcem mestoma učinkuje monotono, sama predstava ne gradi naracije in ne nudi emocije, pač pa le odpira nove možnosti premikanja in zelo racionalno, skoraj znanstveno natančno raziskuje meje telesa v odnosu do njegove mase, ki vleče k tlom. Zelo analitičen pristop pa postane predvidljiv. Nastopajoči niso protagonisti, ampak matematične funkcije, ki usmerjajo gibanje celote. Luč jih v gibu podpre in dopolnjuje njihovo prezenco z ustvarjanjem številnih senc in novih oblik na zadnji steni. Belo ozadje in plesni pod tako učinkujeta tudi kot platno obrisov novih teles, ki nastajajo ob presežkih in umiritvah energije. V sencah se mestoma rišejo nove telesne strukture, ki jih akrobatsko sestavljajo nastopajoči na odru.

Podobno je uporabljena tudi glasba eksperimentalnega rock banda This Heat iz sedemdesetih let. Za razliko od osvetljave dobimo občutek, da ima glasba aktivnejšo vlogo pri oblikovanju giba. S svojo repetitivnostjo in energičnimi poudarki ima ključno vlogo pri risanju atmosfere in prav skozi glasbo do gledalcev pride največ emocije. Kot bi bila prav energija melodije temperatura, ki usmerja celotno dogajanje med plesalci na odru. Glasba skupine This Heat je distopična in nemirna, vnaša atmosfero grožnje, v predstavi jo lahko razumemo kot grožnjo padca in zmago težnosti, kar nastopajoči neutrudno premagujejo in izzivajo.

Prav v odnosu do premagovanja težnosti je opazno tudi zadovoljstvo med plesalci. Na pol privatni nasmehi med nastopajočimi razkrivajo užitek v premagovanju ovir in skupinskih zmagah nad silo, ki jih sicer vleče k tlom. Ob številnih uspešnih telesnih strukturah, ki se na oko zdijo skoraj nemogoče, je zaznati skoraj otroško zadovoljstvo nad zmago. Tako predstava počasi pridobiva primesi otroške igre. Ravnotežje, ki ga lovijo ob vedno novih postavitvah teles ob steno, mestoma preseneti še nastopajoče same. Vzpostavi se občutek ulice in pridih igre pokaži kar znaš. Kljub temu do konca ohranjajo močno skupinsko dinamiko, ki je ne premaga duh tekmovalnosti. Prav otroško radovednost je najti v motivaciji, ki jih proti koncu predstave žene prav na vrh zidu, ob katerem sicer plešejo.

(foto: Saša Despot)

Predznak ni predstava, ki bi nagovarjala čustva v običajnem smislu. Je študija telesa kot sistema, kot niza sil, vzvodov in odnosov. Njena moč je v radikalni doslednosti in v tem, da gledalca prisili, da gleda drugače: bolj natančno, skoraj analitično. Najmočnejši trenutki so tisti, ko se zdi, da fizikalni zakoni za hip odpovejo – telo obstane v nemogočem ravnotežju ali se premika po prostoru na način, ki ga oko težko razloži. Vendar prav ta doslednost postane tudi omejitev. Ker predstava vztraja v istem raziskovalnem registru, proti koncu nekoliko izgubi dinamiko. Manjka ji izrazitejši prelom ali transformacija, ki bi začetno fascinacijo preusmerila v novo izkušnjo.