ARTICLE AD

Natanko leto dni je, odkar je Generalna skupščina Združenih narodov s 84 glasovi za, 19 proti in 68 vzdržanimi izglasovala resolucijo št. 78/282, s katero je 11. julij razglasila za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici.
11. julija 1995 so v mesto, ki je bilo pod zaščito Združenih narodov, vkorakale sile Vojske Republike Srbske (VRS) pod poveljstvom generala, vojnega zločinca Ratka Mladića. Pripadniki VRS so v desetih dneh pomorili najmanj 8372 moških in žensk ter prisilno izselili več kot 25.000 žensk, otrok in ostarelih. V Potočarih, na prostranem pokopališču, se razprostira malo morje nišanov, nagrobnih spomenikov: pod njimi počiva 6765 šehidov, kot muslimani imenujejo mučenike. Okoli 1700 pa je pogrešanih, njihovih posmrtnih ostankov po tridesetih letih še niso našli.
Julija 1995 je VRS zagnala operacijo Krivaja, 11. julija se je general Ratko Mladić hvalil, da mesto poklanja srbskemu narodu. Za Bošnjake se je začel »džehenet«, pekel. Okoli 15.000 moških se je poskušalo peš prebiti na sever proti Tuzli na osvobojenem ozemlju. Na cilj 90 km dolge poti jih je živih prišlo manj kot 5000, preostanek so srbske sile pobile na mestu ali zajele, odvedle na druge lokacije in jih tam pomorile. Ženske, otroci in del moških (26.000 ljudi) pa se je zateklo v bazo OZN v Potočarih, oziroma na ploščad pred kompleksom, v katerem danes domuje spominski center. Srbi so ob podpori modrih čelad moške ločili od žensk in otrok. Slednje so izgnali na sever, moške pa zajeli in prav tako pobili.
Da je prišlo v Srebrenici do genocida, je že leta 2001 dosodilo Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je vojnega zločinca Radislava Krstića obsodilo na 35 let zapora. Pred letom dni so se izrekli tudi Združeni narodi: pred tridesetimi leti se je v Srebrenici zgodil genocid.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku