Praznik, ki diši po domu in prebuja nostalgijo

Društvo kostelskih žena Nežica postaja vse bolj prepoznavna in aktivna skupnost žensk iz občine Kostel, ki si prizadeva za ohranjanje in promocijo kulturne dediščine ter lokalnih običajev. Njihovo delovanje vključuje številne projekte, ki povezujejo preteklost s sedanjostjo in bogatijo turistično ponudbo regije. Svoje poslanstvo izražajo tudi ob dveh največjih krščanskih praznikih. V predbožičnem času pripravljajo Advent v Kostelu, na cvetno soboto pa so letos prvič v magičnem ambientu koče v Kostelu pripravile razstavo velikonočnih stvaritev svojih pridnih rok. Razstavo so poimenovale – seveda po kostelsko – Vezem va Kostele.

»Velika noč je praznik, ki zmeraj diši po domu in prebuja nostalgijo. Diši, še kako diši! Diši po dobrotah – a pri nas ne samo po tradicionalnem kostelskem želodcu in potici. Diši tudi po poharajih oziroma piškotih. Skratka, diši – in to zelo dobro!«

je po razstavi, kjer so se prepletali velikonočni simboli trpljenja in pričakovanja vstajenja Božjega sina, povedala Mojca Skender, vodja vseh projektov društva, sicer žurnalistka žametnega radijskega glasu.

Mojca (v sredini) in sestrični Slavica in Aleksandra.

Toplino doma in lepoto starih običajev so od nekdaj krasile stvaritve pridnih ženskih rok – vse od kvačkanih in vezenih prtičkov do najrazličnejših ročnih del, s katerimi si lahko vsakdo polepša in okrasi mizo, okensko polico ali vhod v hišo. Z njihovimi izdelki lahko vsak ustvari praznično vzdušje. Je bilo treba znanje za vse te prečudovite stvaritve srkati iz porumenelih listov starih knjig ali so se drobci izročil ohranili v spominu prababic, babic, mam? Veliko stvari se je ohranilo v spominu, marsikaj pa je treba ponovno odkriti. Mlajše generacije o tem pogosto ne vedo veliko.

Jagrovi zapisi tudi o vražah

»Tudi zato smo ves teden – ali celo več kot deset dni – na Facebooku objavljale izseke iz knjige Jožeta Žagarja – Jagrovega. V njej je veliko zanimivosti o vezmu – marsikaj za nas popolnoma neznanega, zlasti različne vraže, ki jih skoraj nihče več ne pozna,« so zapisi nekoliko presenetili tudi Mojco.

Prifarski župnik, na desni in Ivan Lisac, pripovedovalec iz Kostela.

Kako zanimivo je videti, s čim vse so se nekoč ukvarjali naši predniki – kako so z raznimi kletvicami odganjali volkove ali skušali preprečiti nesreče. In ko smo že pri tem, kako diši po velikonočnih dobrotah – tudi ob žegnu, ki so ga jedli v nedeljo zjutraj, so morali paziti, da nobena drobtinica ni padla na tla, saj bi jo utegnila pojesti mačka. Zakaj? Ker naj bi imela mačka v repu tri vražje dlake in tri vražje brčice na obrazu. Vražje zgodbe, ki so morda nastale že v poganskih časih, so se trdno ohranile še v prvi polovici 20. stoletja.

Trg skozi čas

Čeprav so kostelske Nežice na velikonočni ponedeljek simbolično spustile zaveso svoje ustvarjalnosti, s tem njihova zgodba ni končana. Sledila ji bo nova. »Seveda. Vse smo bližje temu, da bi pripravile en večji dogodek, ki bi bil obogaten s fotografijami, ki jih imamo oziroma smo jih dobile – in jih je še veliko po hišah. Najstarejše segajo v konec 19. stoletja. Na njih je zgornji grad, ki je zdaj že porušen, spodnji grad pa so pozidali oziroma obnovili. Na povojnih fotografijah vidimo oba gradova porušena, na najnovejših pa je del gradu že obnovljen. Fotografije pričajo o preostali stavbni infrastrukturi – o bajticah, ki so stale tod okrog, zdaj pa tam stojijo lepe hiše. Govorijo o cestah, urejenosti kmetij in še marsičem. Imamo celo eno fotografijo tukaj, izpred koče, kjer smo zdaj – cesta je bila povsem zatrpana z drvmi,« je Mojca razgrnila vsebino novega projekta, ki so ga poimenovali Trg skozi čas, saj domačini vasici pod gradom rečejo trg.

»Unikatno. Enkratno. Prvič videno.« To so bile besede pohvale, ki so jih bile deležne ustvarjalke – med njimi tudi Vera Cimprič, predsednica društva.

Vera Cimprič, v roki drži kostelsko velikonočno jed, kostelski želodec.

»Ponosna in srečna sem, da imamo tako pridne članice društva, ki se tankočutno lotevajo obujanja naše preteklosti. Za vse jim hvala,« je še dejala.

Mici Liščeva in njene butarice

Sočasno z razstavo je na dvorišču koče potekala tudi delavnica izdelovanja tradicionalnih kostelskih butaric. Mici Liščeva, po rodu Južničeva iz Slavskega Laza, je dejala, da se kostelske butarice – snopek blagoslovljenih pomladnih rastlin, ki jih verniki prinesejo k cerkvi na cvetno nedeljo – po marsičem razlikujejo od drugih. V Kostelu še vedno ohranjajo običaj izdelovanja butaric, pri čemer ima vsaka sestavina svoj pomen.

Ivanka in Mici.

Osnova je leskova palica, ki je lahko dolga tri metre ali pa le 20 do 30 centimetrov – take krajše nosijo gospe, ki gredo z njo v cerkev. Palico držijo v roki, ni pa to klasična »butarca«, temveč predvsem osnovna struktura različnih dolžin. Na vrh palice ali v njeno notranjost privežejo tri enoletne leskove mladike – domačini jim pravijo enoletnice. To so poganjki, ki zrastejo v prvem letu. Poleg njih vključijo še tri mačice in tri vejice rumenega drena, ki v tem času že cveti. Vse te rastline je treba nabrati pravočasno, saj se – če je velika noč pozna – že močno razcvetijo.

Jože Jurkovič.

»Midve s sestrično Ivanko sva jih letos nesli v prifarsko cerkev in v Bosljivo Loko,« je pokazala. Župnik pri Fari, Gregor Kunej, pa je povedal: »Tudi izdelovanje butar povezuje farane – v Kostelu še posebej, ker nas ni tako veliko.« Tako je bilo in tako tudi bo, sta mu pritrdili Mici in Ivanka.

(mgć)