Prava in neprava kulturna dediščina

Slovenska levica doživlja v zadnjem času šoke drugega za drugim. Potem ko je izgubila referendum o obvezni asistenci pri prostovoljnem končanju življenja (čeprav so ji malodane vse ankete javnega mnenja napovedovale gladko zmago), si je nekdo drznil še obglaviti kip njihovega heroja Josipa Broza Tita v Velenju. In to je človek izvedel tako profesionalno, da ga pri delu ni nihče zalotil (čeprav stoji kip v središču mesta); ustavili so ga šele kasneje, ko je glavo kipa prevažal v prtljažniku svojega avtomobila. Nato so se začeli vrstiti besni odzivi različnih samozvanih varuhov kulturne dediščine, ki so se zgražali nad dejanjem in zahtevali kaznovanje storilca, češ da uničevanje spomenikov ne sodi v civilizirano družbo.

A naši levičarji spet niso zamudili priložnosti, da demonstrirajo svojo dvoličnost. Tako na primer tiste, ki odobravajo dejanje, sprašujejo, kako bi bilo, če bi kdo poškodoval kakšnega od sakralnih objektov. Takrat bi »črnuharji« (kot desničarje in katoličane ljubkovalno imenuje ena od poslank največje vladne stranke) zagnali vik in krik. A takšno moraliziranje je zgrešeno. Cerkve in drugi verski objekti so pogosto tarče vandalov – in to ne naključnih, ampak takšnih, ki to storijo iz politično-ideoloških razlogov (in tem pričajo mnogi napisi na fasadah, ki so jasne politične parole). Spomnimo se še zažiga križa v Strunjanu, ki sta ga storilca označila kot “umetniški performans”. Zakaj torej ne bi mogli kot takega obravnavati tudi žaganja maršalove glave? Poleg tega tisti, ki primerjajo Titov kip s cerkvami, dokazujejo, da ima slednji zanje sakralno vrednost, da so torej sami njegovi verniki. Pravzaprav so pripadniki nekega bizarnega sekularnega kulta.

Sicer pa uničevanje spomenikov sploh ni nekaj, kar bi bilo »naprednim silam« tuje. Pri tem nimamo v mislih (samo) tega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. In tudi ne (samo) tega, kar se je dogajalo v komunističnih državah. Govorimo o dogajanju izpred nekaj let, ko so se po Združenih državah Amerike in ponekod v Zahodni Evropi odvijali protesti skrajno levičarskega gibanja Black Lives Batter in njegovih zaveznikov, ki jih je spremljalo nasilje in uničevanje. Tarča slednjega so bili med drugim prav spomeniki, ki naj bi slavili osebnosti, ki so izvajale ali opravičevale sužnjelastništvo. Tako so v Bristolu protestniki porušili in vrgli v morje kip angleškega politika in trgovca s sužnji Edwarda Colstona. Kipa niso vrnili na prejšnje mesto in kolovodje rušenja so bili na sodišču oproščeni. Takrat je celotna zahodna in z njo slovenska levica temu ploskala. Ker se ljudi, ki so počeli tako zavržene stvari, pač ne sme slaviti. Temu načeloma ne gre oporekati, saj zasužnjevanja soljudi ni mogoče z ničimer opravičiti. Čeprav je bil Colston tudi velik filantrop.

Naj se vrnemo k primerjavi s katoliškimi sakralnimi objekti, ki jo vsiljujejo Titovi oboževalci. Ti objekti in simboli so del tisočletne tradicije, so del zahodne civilizacije, ki ji pripadamo Slovenci. Medtem so komunistični spomeniki simbol prepadlega zločinskega režima, ki pomeni negacijo prav te civilizacije. Argumenti, kot je, da se je pod Titom napravilo marsikaj dobrega, so zelo ceneni. Tudi pod Adolfom Hitlerjem so gradili avtoceste, pod Stalinom tovarne, jezove in prekope. A vsi komunistični režimi so bili zatiralski. Tako kot njihovi fašistični bratranci. Eni bolj, drugi manj, a to ni posebej bistveno.

Dr. Matevž Tomšič