PRAKTIČNO Ford Courier: Vse dobro, dokler ne želiš vanj pospraviti »lojtre«

Ford Transit Courier Furgon Kombi ni za vsakogar. Mar moram res narisati? Namenjen je obrtnikom, ki bi z njim dopoldne prevažali material in orodje ter popoldne poskrbeli za družinske obveznosti. Gre torej za hibrid med potniško in tovorno izvedbo »kurirčka«.

Pogosto univerzalnost pomeni, da ničesar ni izvedeno res dobro. Temu skoraj ni mogoče ubežati. Oziroma. Če potrebujete majhen dostavnik, ki občasno postane družinski avto, potem je Courier zelo smiselna izbira. Če pa pričakujete univerzalnost brez kompromisov, potem raje poglejte drugam. V tem avtu ne morete prevažati lestev, zato ni primeren za obrtnike, katerim je ta nezamenljivi kos asortimenta orodja. Potniki na zadnji klopi se prav tako ne bodo kopali v obilju prostora, ker je tovorni del brez šip od potniškega ločen z mrežo. Možno jo je zasukati navzgor ob podrti zadnji klopi, vendar ni odstranljiva. Tako je vsaj odpravljena nevarnost, da bi ob sunkovitem zaviranju karkoli dobili v glavo.

Potniška kabina je zvočno izolirana, zato tuljenje bencinskega motorja s tremi valji slišiš predvsem, ko ročico ročnega menjalnika prestaviš v nižjo prestavo in pritisneš stopalko do dna. Izolacija tovornega dela je slabša, tako da občasno slišiš podvozje in zvoke, ki prihajajo iz zadnjega dela. Občasno tudi škripanje dvodelnih vrat. Ko sem se že obregnil vanje. Občutno bolj so praktična od enodelnih dvižnih, čeprav tja zadaj nisem ravno pogosto odlagal stvari. Z izjemo obiska trgovine in poti na Primorsko, ko sem nazaj pripeljal letno količino olivnega olja. Mimogrede sem skočil še v Trst v pričakovanju, da me bodo karabinjerji na meji ustavili in pogledali, ali zadaj morebiti ne skrivam prebežnikov. Niso me niti povohali. Toliko glede potrebe, da so tam.

Za hip še malce ostanimo zadaj. Dejal sem že, da robustna predelna mreža ni odstranljiva. Vseeno je tovorni del mogoče nežno povečati, s čimer prostornina, namenjena tovoru, zraste na 2,4 kubičnega metra. Ob upoštevanju, da je takrat prostora le za voznika in sopotnika. Tako se naredi. Potem ko zložiš zadnjo klop, odpneš spodnja varnostna zatiča in spodnji del mreže zamakneš navzgor. Ni idealno, a se mi zdi uporabno v skrajni sili. Pomembno je predvsem to, da vozilo ostaja v okvirih zahtev za verzijo N1, ki med drugim zahteva vpeto pregrado in tovorni prostor brez oken.

Kar se tiče voznih lastnosti, nima smisla peti hvalospeva. Litrski bencinski motor s tremi valji ima meje, svoje doda še teža avtomobila, ki je za 130 kilogramov večja od tovornega furgona. Ne trdim, da sem kadarkoli zaznal podhranjenost v moči, a po drugi strani nisem pretiraval v pospeševanju. Podatek o najvišji hitrosti 167 kilometrov na uro sicer kaže, da ta vstopni motor nima presežka moči. Morda bi bilo drugače, če bi kurirčka obremenil do najvišje še dovoljene mase. S polnim tovornim delom in petimi potniki bi mu sapa pošla prej. Še posebej v strmejšem klancu.

Interjer tega vozila ni nič posebnega. Do neke mere se mi je zdel celo nežno asketski. Kar ni nujno slabo, ko pomisliš na njegov »obrtniški« namen. Klasičnih merilnikov ni, zamenjala sta jih zaslona, na nostalgične čase bolj ali manj spominjata le ročica ročnega menjalnika in zavore ter ključ ob volanu, s katerim zaženeš motor. Fizičnih gumbov na armaturni plošči ni pretirano veliko, saj za upravljanje tega in onega poskrbi na dotik občutljiv, za moj okus ravno prav velik zaslon infozabavnega sistema. Tega v nobenem primeru ne mislim hvaliti. Še več. Vse bolj se krepijo zahteve, da se v sodobna vozila vrnejo fizična stikala.

Glede opremljenosti s takšnimi in drugačnimi pomočniki pa gre takole. Za osnovno ceno dobite bore malo. Zaradi slabšega pogleda nazaj pogrešam najmanj zadnjo kamero v serijski opremi. Morebiti namesto opozorilnika na nezbranost voznika, katerega delovanje bi na podlagi lastnih izkušenj ocenil za preveč panično. Podobno je s sistemom branja hitrostnih omejitev, o katerem nima smisla izgubljati besed. Vsaj radarski tempomat me je ponovno navdušil. Za moj okus ni pretirano pozen ali prehiter v zaviranju in pospeševanju. Kajpada znotraj omejitev zmogljivosti vozila. Kako do kamere? Tako, da se odločite za enega od dveh dodatnih paketov. Preprostejšega za dobrih tristo evrov, v katerem so še sprednja parkirna tipala, in celovitejšega za dober poldrugi tisočak. Radarskemu tempomatu, parkirnim tipalom in kameri so dodali še kup drugih funkcij, med katerimi se ne bi branil samodejnega zaviranja in zaznavanja vozil v mrtvem kotu. Ampak potreba po teh dodatnih zmogljivostih je močno odvisna od namena, za kaj boste kurirčka rabili.

Brez dvoma je Fordov mali (napol)dostavnik zanimiva rešitev za vse, ki vam je pomembnejša cena od tega, kaj bodo mislili drugi, ko se boste z njim pripeljali na družabni ali dogodek razširjene družine. Ampak če ste pripravljeni sprejeti kompromise in od motorja ne pričakujete preveč, potem ni vrag, da vas ne bi zadovoljila vsaj njegova vsestranskost.

HVALIMO:

• Praktična kombinacija potniškega in tovornega vozila
• Spodobna vozna dinamika
• Komplet varnostnih pomočnikov
• Udobni sedeži

GRAJAMO:

• Prej ali slej pride do izraza pomanjkanje moči osnovnega motorja
• Zvočna izolacija tovornega dela ni najboljša
• Omejen pogled nazaj zaradi majhnih šip dvodelnih zadnjih vrat

The post PRAKTIČNO Ford Courier: Vse dobro, dokler ne želiš vanj pospraviti »lojtre« appeared first on Tehnozvezdje.