Postal tetraplegik a spoznal, da more naprej: “Življenje se mi je obrnilo, a po teh letih, če potegnem črto, na boljšo stran”

Željko Vertelj je po hudi nesreči spoznal, da mora iti naprej. Spremenil je svojo miselnost in začel preživljati več časa z otroki – za kar si prej ni znal vzeti časa.

Pred več kot 30 leti se mu je življenje povsem spremenilo

»Šel sem prijatelju pomagat vozit deske. Imel sem star avto, nekaj ni bilo v redu. Prijatelj mi je rekel, naj pridem k njemu, da bomo zrihtali. Deske smo odpeljali, mrzlo je bilo, bil sem lačen. Pogledam – in letim. Šraufali smo avto, ga popravili, nato pa šli na probno vožnjo do gostilne, kjer smo spili pivo, potem še do druge…«

»Šel sem domov, ura je bila sedem, osem zvečer. Vozim čez vas in me začne zanašati. Avto je šel mimo hiš in dol v dolino. Nagnil se je. Jaz sem si poškodoval hrbtenico. Zbudil sem se v Ljubljani, nisem vedel, za kaj gre. Je res, ni res? Na žalost – je bilo res.«

Sam pove, da je bila sreča, da je bil takrat v avtu sam in sploh na cesti. »V bolnici sem se otipal, saj nisem vedel, ali je vse to sploh res. Zakaj se je to meni zgodilo? Pravijo, da je v vsaki stvari nekaj dobrega. Kaj je tu dobrega? Potem pa klik – imel boš čas za otroke. Prej sem jih za konec tedna vzel k sebi. Oni so se veselili, kam bomo šli, pa sem moral v službo. Jih je imela sestra. To je bila prva svetla točka – da mi je pomagala, da sem lahko šel naprej.«

Življenje se popolnoma spremeni

»Potrpljenje moraš imeti. Prej si skočil, si naredil. Ko si od drugega odvisen, moraš prosit in čakat, da bo imel čas. Jaz sem se tega navadil. Imel sem voljo, da se spravim k sebi, da pomagam sinovoma. Bila sta mala – eden v šoli, drugi v prvem razredu. Celo osnovno šolo smo se družili, potem še v srednji šoli. Ko sta hodila na faks, sem ju vozil. Po eni strani je bilo to zame najlepše obdobje.«

V bolnici so bili zanj težki časi: »Bledlo se mi je, ves čas sem imel neke skrbi. Na infekcijskem oddelku niso znali delati z mano, dobil sem rane. To je trajalo nekaj mesecev, nato pa sem šel na Sočo, kjer ti pomagajo, da se spraviš skupaj. Potem je šlo na boljše – vedno lažje in lepše. Čisto druga situacija. Potem pa spet skrb – kako bom šel v dom. Na Soči smo bili vsi enaki, tam zunaj pa drugačni. Polno jih je hodilo okoli, takrat sem pogruntal, da nismo več vsi enaki. Na Soči je bilo varno območje. Na srečo pa sem prišel na lepše. Tudi sam nisem nek zagrenjen človek, hitro sem se prilagodil in mi je bilo prav lepo. Vedno rečem, da mi je lepo.«

Pred nesrečo se je ukvarjal z gradbeništvom, gradil tudi dom za starejše, v katerem danes živi

V njegovi sobi je zdaj miza, platna, barve… saj je po nesreči začel slikati. Slikanje z usti. »Začel sem razmišljati, kaj bi lahko počel. Na slikarstvo se sprva sploh nisem spomnil. Vedel sem, da imam talent. Ampak kaj bom, če ne morem držati čopiča? Potem pa sem na Tedniku videl prispevek – bil je nekdo iz Kopra… Gledam… Kaj ta dela? To bi znal tudi jaz. Pisalo je ime – Gašperut Vojko. Rekel sem: ga pokličem, pa bom videl. V telefonskem imeniku sem ga našel in ga poklical. Zdel se je strog, a bil je zelo prijazen. Rekel je, naj pridem k njemu in mi bo vse razložil. Sestra me je peljala tja. Vse mi je razložil, povedal za društvo, rekel naj naredim nekaj slik… Poslal sem jih in so me sprejeli. Dobil sem štipendijo.«

»Prvič sem si lahko kupil prave barve. Prej sem imel samo vodene barvice in šolske tempere – take, ki so jih drugi že uporabljali. Novo življenje se mi je odprlo. Danes se trudim, da bi čim bolj uspel – da ne bodo rekli, da so me štipendirali zaman. Vsak teden imamo enkrat tečaj v Novem mestu. V Postojni imam drugega mentorja – grem k njemu vsakih 10 do 14 dni.«

Celotni oddaji prisluhnite spodaj.

The post Postal tetraplegik a spoznal, da more naprej: “Življenje se mi je obrnilo, a po teh letih, če potegnem črto, na boljšo stran” appeared first on Lokalec.si.