Poseben plesni trojček. 11:11 Veronike Valdés, Zunaj: Potosled Barbare Kanc in Ples ni za nas Omarja Rajeha v Plesnem teatru Ljubljana!

1 day ago 10

ARTICLE AD BOX

Plesni teater Ljubljana/PTL je plesno sezono 2024/25 otvoril 15. septembra s plesno predstavo Veronike Valdés 11:11. Dva dni pozneje (17. septembra) je steklo interaktivno potovanje Barbare Kanc Zunaj: Potosled. In 20. oktobra je bila na vrsti uprizoritev gostujočega umetnika Omarja Rajeha, ki se je v svoji plesni predstavi Ples ni za nas, predstavi kot plesalec širokega plesnega spektra.

Tistega 15. septembra je vstop v dvorano PTL predstavljal novo presenečenje, kajti ob osvetljenih stezah na odru (tehnična podpora Janko Oven) z vmesnimi zatemnitvami neosvetljenih stez, se vtisne iluzija dvigajoče se črno bele klaviature ali razpotegnjenega stopnišča, ki zaseda vso odrsko širino, kar prostoru pridoda razkošje širine in višine, nov mistični volumen. V tišini odra je na osvetljeno stezo stopila Veronika Valdés, odeta v črn kostum z belo majico, prevelike moške hlače, tudi ogrnjena s preširoko moško jakno. Je zasidrana v tišino svetle steze, s pogledi pa usmerjena v daljavo, čez nekaj trenutkov se telo prične pripogibati onostran svojega težišča, kot bi spodbujalo misli in vizije o težko izrečenem in bolečem, kar se zazna v njenih pretresljivih pogledih, tudi se da občutiti v premikih. Bolečina kar puhti iz nje, jo upogiba, ko roke steguje v daljavo, v neskončni razteg, iščoč izgubljeno, tudi se združujejo v drhtečem obodu praznega objema. Njeno telo se dramatično upogiba, krči pod nevidno težo, ki jo vidno gnete, za trenutek tudi zamrzne ob spremljajočih glasbenih ritmih (oblikovanje glasbe: V. Valdés). Gibi se repetirajo, pridobijo tudi nove ritmične pospeške, ki še močneje spodbujajo njena čutna stanja, ki jih vrsti po tej stezi obdani z visečimi moškimi oblačili: plašč, črtasta majica, šal, na drugi stani še hlače in je v levem kotu scene viden še mali kovček. Pospešeni koraki akterke se vijejo naprej ter vzvratno po osvetljeni linearni stezi, zaustavijo pa ob plašču na visečem obešalniku, ko se še sama ogrne z njim in obvisi na obešalniku; za nekaj trenutkov prepusti njegovem toplem objemu. V tem trenutku scenska megla zamegli njeno trpko sedanjost, ko se še tesneje ovije s plaščem domnevnih spominov, ter neopazno odloži obešalnik. Odeta s plaščem zakoraka proti kovčku, ga odpre, se seznani z vsebino in si nadene bele rokavice, kovček pa zapre ter z njim odide iz dvorane, zapusti sceno.

Veronika se ponovno vrne na oder, odeta v prvotni črni kostum, vendar pred gledalce stopi Veronika nove preobrazbe, ko je sugestivno zaživel njen nov scenski lik v prepoznavni sugestiji gledališke pantomime, po vzoru pantomimika Andrésa Valdésa (1936-2023). In je Veronika Valdés tega večera v svojih izrednih močeh prezence obudila svojega očeta, tudi posvetila svojo magistrsko predstavo 11:11, naslovljeno po zatečeni poziciji urnih kazalcev ob njegovem nepovratnem odhodu, ko je še s scensko osvetlitvijo opomnila na njegovo uspešno predstavo za odrasle Črno-belo. Pred polnim avditorijem je ob Veroniki znova zaživela moč sugestije edinstvenega kubansko – slovenskega pantomimika Andresa Valdésa, igralca, režiserja in profesorja tihe igre, humoresk ter odrske pripovedi, pantomime. Svojo domiselno, tudi povsem dorečeno predstavo je avtorica zaključila s cigareto v ustih ob gibanju v stilu kubanskih ritmov, ko se svetloba upočasnjeno gasila, ob prižigu cigarete pa zatemnila, ko pa se svetleči plamen vžigalnika utrne. V dvorani je zavladala tema in je v trenutku zatemnitve nadvladalo burno navdušenje obiskovalcev. V gledališkem listu je sledila še zahvala: Enyi Belak, Jani Kovač Valdés, Alji Lackovič, Niku Rajšku in Jerci Rožnik Novak, ki so pripomogli k Veronikini iskreni izpovedi, magistrski mojstrovini 11:11. Produkcija predstave Maja Špiler, AGRFTV- produkcija magistrskega programa Umetnost giba / Gib v prostoru, prostor v gibu, pod mentorstvom redne prof. mag. Uršule Teržan.

Predstava Zunaj: Potosled Barbare Kanc se izkaže za veselo in gibko raziskovanje mestnih ulic ter obzidij, v spodbudo otrokom, nič manj odraslim, ter turistom ki so spotoma spremljali pohod. Premiera je sledila 28. julija, izhodišče pa ciklus Dobimo se pred Škucem, enako kot ob ponovitvi ter ogledu 17. 9., tistega lepega sončnega popoldneva, ko se je sledilo igrivo zarisani poti do prvega semaforja, kjer je skupina otrok ter staršev prečkala cesto. In so zarisane sledi ali poučni potosled živahno popestrili mesto ozkih ulic. Odkrila se je tudi tlakovana ulica z varnostnim žlebom za vodni odtok, kar se je veselo preskakovalo z noge na nogo in letelo navzdol čez robove žleba, da ja ne bi kdo stopili v deročo (nevidno) vodo, dejanje zabave in urjenja se je večkrat ponavljalo ob glasbeni liriki padajočih kapljic (glasba in izvedba Samo Kutin). Nato je sledila pot ob kamnitem obzidju, kjer je vsak dobil krajši ali daljši teleskop za opazovanje nebeške širine, tudi odkrivanja malih muzejskih eksponatov favne ter flore na kamnitih površinah zidu, ko je presenetil še kak prestrašeni martinček ali vzleteli insekt.

Od tu naprej so potekali živahni pogovori ob vprašanjih ter odgovorih mladih raziskovalcev, vse dokler nismo prispeli do Plesnega teatra Ljubljana. Ob poti in na širših tlakovnih tleh je avtorica koncepta ter izvedbe, Barbara Kanc, v kostumski barvitosti (kostumografija: Ina Pavlin) prispevala še k posebnemu aerobnemu vzdušju, plesni popestritvi mestnega vsakdana s svojimi plesnimi utrinki. Tako se Potosled izkaže za zarisano pot igrivega raziskovanja, gibkih animacij ter plesnega dotika, ki se zaključi v prostorih PTL, v posebno pripravljenem ambientalnem vzdušju, ki se širi vse do odra. Na odru ali sobi trepetajočih luči in meditativne tihote, kjer je vsak posameznik pohodniške četice našel svoj ustoličeni kotiček, tudi užival v igri senc, v plesnem zanosu avtorice. Predstava Zunaj/ Potosled je nastala v produkciji PTL, v koprodukciji Društva Škuc, in sodelavcih: Nika Arhar, Tina Pavlin, Metod Blejec, Una Rebič, Janko Oven, Anamarija Kanc, Katja Somrak.

Dance is not for us / Ples ni za nas je plesna predstava koreografa in plesalca Omarja Rajeha, ki s svojim plesom odgrinja dramatični prostor svojega ustvarjanja ter delovanja, ko si s plesom nabira moči preživetja v sivini ruševin Bejruta. V mestu svojih spominov na stanovanje v stolpnici starih staršev, obdano z rožami, ter zelenicami, ki so obkrožale naselje. Na oder je stopil s cvetličnim loncem, v njem pa je bila zasajena zračna vejica asparagusa, ki se je v njegovi dlani zvijala po taktu glasbe. Najprej je v svojem jeziku pozdravil ter nagovoril kar polno dvorano PTL, iz njega je vela nenavadna toplina, v ozadju pa so se nizali angleški prevodi. Govoril je o plesu, ki ga je osvojil, o izkušnji, ki spremeni življene, o svoji prvi predstavi, ki jo je leta 2002 ustvaril v Bejrutu: Beyrouth Janue, v času post-vojne.

Omer je presenetil s svojo poskočno plesno ustvarjalnostjo, ko v različicah sodobnega plesa zaobjame prostor, noge pa v močeh izrednega odriva kar nenadno poletijo v leteče višave in se koraki ob doskokih neverjetno gladko usmerjajo v nove prostorske brzice, ko se telo znajde na tleh, se kotali in kotali v pospeških rotacije, ko naenkrat nepremično obleži, kot kaka gmota prilepljena na tla; ob možnem bolečem spominu doživete realnosti.

Predstava teče v prepletu treh dejanj, kjer se zlivajo čutna stanja, se odseva človekova boleča nemoč v domovini vojn, ki jim ni videti konca; njegove misli, razmišljanja se ob plesu sproti izpisujejo na video poslikavi na zadnji steni odra. In Omar s seboj vedno nosi cvetje, tudi tokrat je oder okrasil z nasadi lončnic, jih porazdelil po odru, v svojem plesu pa se jim je gibko izogibal, ob preletih in vijuganju med njimi, vse do konca, ko je z lončnico bazilike obdaril vse prisotne. Ples je njegov vir upanja, tudi življenjskega navdiha, ko pripoveduje in zapiše: ‘Morda se zdi nenavadno , na marsikaterem nivoju, da sem se odločil za ples v državi, ki je okrevala po civilni vojni, uničenja, smrti, in izgubi… Nisem prepričan, da je bila to pravilna odločitev… ampak takrat je bil ples nekaj najbolj revolucionarnega, najbolj konfrotacijskega, in najbolj provokativnega.‘
Ob koncu predstave je avditorij za trenutek obnemel, nato pa se je sprožil aplavz. Iskrena plesna izpoved Ples ni za nas Omerja Rajeha se je vidno dotaknila vseh. Še sam si zastavi vprašanje ob svojih razmišljanju o plesu, ki je njegov vir optimizma ter preživetja: ‘In kdo smo mi?’ Torej tisti, ki pravimo da ples ni za nas. Tako vprašanje bi si lahko zastavili še sami sebi, glede na našo plesno umetnost, ki jo postavljamo v zadnji kot kulturnih dobrobiti, ne le danes, temveč od nekdaj ali od kar smo.

Vse tri predstava: 11:11 Veronike Valdés, Zunaj: Potosled Barbare Kanc in Ples ni za nas, gostujočega umetnika Omerja Rajeha, ukažejo na zanimiv ter raznovrsten programski sklop plesnih uprizoritev Plesnega teatra Ljubljana v letošnji sezoni.

Read Entire Article