Kitty Liv: Easy Tiger

Piše: Matej Krajnc

Sunday Best, 2024

Kitty Liv Durham že od rane mladosti igra in potuje z družinsko zasedbo, starejšo sestro (Daisy) in bratom (Lewisom). Kot Kitty, Daisy & Lewis so z očetom in materjo prepotovali velik del globusa. Kitty je kmalu pustila šolo in se posvetila glasbi, snemala z družinskim bendom, svoje pesmi pa pripravljala potiho, brez želje, da bi jih kdorkoli slišal. Po ne preveč prijetni zvezi je pisanje še eskaliralo in potem je brat to slišal in rekel: naredimo solo album. Zdaj ima Kitty svoj trio (z bratom Lewisom in svojim novim izbrancem, tudi glasbenikom Jackom Flanaganom), ploščo pa so posneli na analogni način v domačem studiu v Londonu.

Durhamovi otroci so vsi multiinstrumentalisti, to zdaj že vemo, in tako tudi Kitty, med drugim znana po ognjevitem bluesovskem igranju orglic, na odru in tudi sicer igra marsikaj, najprej seveda glas, kitaro in orglice, nato tudi bobne in bas. Na odru se trio izmenjuje: zdaj igra ta to, nato oni nekaj drugega, kar prispeva k svežini izvedb in jamsessionskem občutju, in tudi album je tak, sproščen, zvočno pa načeloma retro riteminbluesovski s ščepcem funka; zveni, kot bi ga povlekli iz predala sedemdesetih, a s sodobnim duhom glasbenice, ki jih ima zdaj tudi že čez trideset in za sabo 24 let kariere. Kitty je prijateljevala z Amy Winehouse in premore podobno izrazen vokal, čeprav ne čisto take globine, v živo pa igra pesmi Elmorja Jamesa, Canned Heat (Henryja Thomasa) in še koga. A pričujoči solistični prvenec je čisto avtorski in riteminbluesovske obrazce nature et intime obrača na zanimiv, pronicljiv način, ko klišeji v rokah sposobnih glasbenikov ostanejo vredni poslušanja. Poslušali in gledali smo že lahko videoposnetke za pesmi Sweet Dreams, The Sun And The Rain in Nothing On My Mind (But You Babe), ki so očitno aduti, na katere v maniri singlov stavi Kitty Liv; Keep Your Head Up High in The River That Flows bosta očitno naslednji v tem nizu. Nepretenciozna manira, s katero ustvarja družina Durham, je v teh časih zelo dobrodošla, tudi Kittyjin bend se ne gre zvezdniških igric, ampak igrajo in se ob tem zabavajo. Album dobiva dobre odzive kritike in poslušalcev in čeprav najbrž scene ne bo pretresel tako, kot se je to zgodilo z Amyjinim Back To Black, nedvomno sodi v vrh letošnje glasbene produkcije. Sploh ko ga poslušamo z vinila.