Poraz v športu, ki gradi ali podre samozavest

Poraz je neizogiben del športa. Doleti vsakega otroka, ne glede na talent, trud ali podporo okolice. Ključno vprašanje zato ni, kako poraze preprečiti, temveč kako se z njimi soočiti tako otrok kot starš. Način, kako otrok doživi prve športne poraze, pogosto vpliva na njegovo samozavest, odnos do tekmovanja in celo na to, ali bo v športu vztrajal ali ne.

Zakaj poraz v otroškem športu boli drugače kot pri odraslih?

Otroci poraza ne razumejo racionalno. Njihov občutek lastne vrednosti je še v razvoju, zato rezultat hitro povežejo s tem, kdo so. Izgubljena tekma se lahko v otroški glavi spremeni v občutek, da niso dovolj dobri, da so razočarali starše ali trenerja. Raziskave športne psihologije kažejo, da otroci do približno 12. leta težje ločijo trud od rezultata. Če izgubijo, pogosto verjamejo, da je bil ves njihov trud zaman. Prav zato je vloga odraslih pri razlagi poraza odločilna.

Kako se otrok lahko zdravo sooči s porazom?

Za otroka je prvi korak dovoljenje, da mu je hudo. Solze, jeza ali umik niso slab odziv, ampak normalen čustveni proces. Ko otrok začuti, da so njegova čustva sprejeta, se lažje pomiri in razmišlja naprej. Če se ti odzivi ponavljajo ali trajajo dlje časa, je koristno razumeti razliko med razvojno trmo in resnično čustveno stisko.

Pomembno je, da se otrok uči treh stvari:

• poraz je dogodek, ne oznaka
• ena tekma ne pove, kakšen športnik je
• iz vsake tekme se da nekaj odnesti

To niso lekcije, ki bi jih otrok osvojil sam od sebe. Nauči se jih skozi pogovor, zgled in ponavljanje.

Foto: Otroci in šport Vir: Freepik

Kaj narediti takoj po izgubljeni tekmi?

Tako za otroka kot za starša je prvi trenutek po porazu najbolj občutljiv. Takrat ni čas za analizo, popravljanje napak ali iskanje krivca. Najpomembnejše je, da otrok začuti, da poraz ni spremenil odnosa. Za otroka to pomeni: nisem manj vreden, tudi če sem izgubil. Za starša pa: moj otrok je pomembnejši od rezultata. Strokovnjaki priporočajo, da starši po tekmi najprej poslušajo, ne govorijo. Preprosti stavki, kot so Vidim, da ti je hudo ali To je bila težka tekma, naredijo več kot dolga razlaga.

Kako poraz razložiti, ko se čustva umirijo?

Ko se otrok pomiri, pride čas za razmislek. Takrat je smiselno poraz razdeliti na manjše dele. Kaj je šlo dobro? Kaj bi lahko drugič poskusil drugače? Kaj je bilo težko, pa ni bilo v njegovi moči? S tem otrok počasi razvija sposobnost analize brez samokritike. Namesto vprašanja zakaj nisem dovolj dober se nauči spraševati kaj se lahko naučim. To je ena ključnih veščin, ki jo šport prinaša tudi v življenje zunaj igrišča.

Kdaj porazi otroku pomagajo in kdaj mu škodujejo?

Porazi pomagajo, kadar so:

• del varnega okolja
• spremljani s podporo odraslih
• razloženi kot del učenja

Škodujejo pa, kadar so:

• pospremljeni s pritiskom ali kritiko
• povezani s sramom ali primerjanjem
• prezgodaj postavljeni v ospredje rezultatov

Podatki iz evropskih študij kažejo, da velik delež otrok opusti organizirani šport prav zaradi pritiska ob porazih, ne zaradi pomanjkanja talenta ali veselja do gibanja.

Foto: Otroška športna tekmovanja Vir: Freepik

Ali je vsaka izguba res poraz?

V otroškem športu pogosto enačimo izgubljeno tekmo s porazom, a to ni vedno isto. Tekma je dogodek. Razvoj je proces. Otrok lahko izgubi tekmo, pa vseeno napreduje – fizično, tehnično ali čustveno. In obratno: lahko zmaga, a pri tem izgubi zaupanje vase ali veselje do športa. Strokovnjaki opozarjajo, da se razvoj otrok v športu ne odvija linearno. Otroci imajo obdobja hitrega napredka in obdobja zastojev.

Če odrasli vsak slab rezultat razumejo kot korak nazaj, otrok dobi občutek, da mora biti vedno uspešen, da je sprejet. Pomembno je, da starši in trenerji znajo ločiti med kratkoročnim rezultatom in dolgoročno rastjo. Tekma, ki se konča s porazom, je lahko del zdravega razvoja, če otrok iz nje odnese izkušnjo, ne strahu.

Vloga staršev: pomoč ali dodatno breme?

Starši imajo pri otroškem doživljanju poraza izjemno moč pogosto večjo kot trener. Otroci zelo natančno zaznajo razočaranje, napetost ali jezo staršev, tudi če ta ni izrečena. Če starš po porazu molči, kritizira sodnika ali primerja otroka z drugimi, otrok poraz doživi kot osebni neuspeh. Če pa starš ostane miren in dosleden, otrok dobi sporočilo, da je varen tudi, ko ne zmaga. Pomembno je tudi, da starši ločijo svoje ambicije od otrokove poti. Šport je otrokov prostor učenja, ne dokazovanja odraslih.

Zakaj otroci najpogosteje opustijo šport?

Raziskave v Evropi in Sloveniji kažejo, da večina otrok ne opusti športa zaradi porazov samih po sebi, temveč zaradi pritiska, ki ga porazi prinesejo. Med najpogosteje navedenimi razlogi so strah pred napakami, občutek, da nikoli niso dovolj dobri, ter izguba veselja.

Po podatkih Evropske komisije velik delež otrok preneha z organiziranim športom v obdobju zgodnje adolescence, ko se tekmovalnost poveča, podpora pa pogosto zmanjša. Otroci, ki poraze doživljajo kot osebni neuspeh, se umikajo prej kot tisti, ki imajo ob sebi odrasle, ki znajo poraz umestiti v širšo sliko. Ti podatki potrjujejo, da način, kako otroku pomagamo razumeti poraz, neposredno vpliva na to, ali bo v športu vztrajal ali ne.

Foto: Poraz šport Vir: Freepik

Ali je prav, da otroka spodbujamo k tekmovalnosti?

Tekmovalnost sama po sebi ni slaba. Otroci uživajo v izzivu, primerjanju in napredku. Težava nastane, ko zmaga postane edino merilo uspeha. Takrat poraz ni več izkušnja, ampak grožnja. Zdrava tekmovalnost pomeni: truditi se, dati vse od sebe in sprejeti rezultat. Otrok, ki to razume, lahko izgubi tekmo in še vedno ostane motiviran.

Kako šport dolgoročno gradi odpornost?

Otroci, ki se v športu naučijo soočati s porazi, kasneje lažje prenašajo tudi neuspehe v šoli, odnosih in življenju. Ne zato, ker bi bili porazi manj boleči, ampak ker jih znajo umestiti. Poraz v športu je ena redkih priložnosti, kjer otrok v varnem okolju doživi razočaranje in se iz njega pobere. Če ima ob sebi odrasle, ki znajo ostati mirni, postane ta izkušnja dragocena. Porazi v športu niso nekaj, česar bi se morali bati. So del poti, na kateri otrok ne gradi le športnih veščin, temveč tudi odnos do sebe. In prav ta odnos pogosto ostane dlje kot katerakoli medalja.

Pripravil: L. H.
Viri: ec.europa.eu, nijz.si, psihologijaporta.si, oecd.org

The post Poraz v športu, ki gradi ali podre samozavest first appeared on NaDlani.si.