Po predzadnji etapi letošnjega Dakarja Toni Mulec na prvem mestu v razredu R2

Za mano je še en res dolg in zahteven dan. Zjutraj smo začeli s povezovalno etapo dolgo okoli 220 kilometrov,  special je meril 311 kilometrov, po zaključenem specialu pa zopet povezovalni del, vse do Yanbu-ja. Iskreno, danes smo prevozili neverjetno veliko. Toliko kamnov, posušenih rečnih strug in razrite podlage… ne vem, če sem kdaj vozil tako hitro in dolgo po takšnem terenu. Organizatorji so nam spet pripravili zelo težko traso za zadnjo resno etapo in zagotovo je bil namen, da se še malo premeša vrstni red.

Jaz sem dal od sebe vse, kar sem lahko. Mogoče sem v prvem delu vozil malo preveč rezervirano, ker sem upal, da bo trasa naprej lažja, ampak kar ni bilo konec teh kamnov. Ko me je ujel moj ekipni kolega Michael Docherty, sem vedel, da imam prepočasen tempo in da bom moral pospešiti, sicer bom preveč izgubil. Tako sva začela skupaj napadati, voziti hitreje. Večinoma sem bil jaz spredaj in odpiral traso.

Vmes so bile kratke, male sipine. Tam je Docherty malo potegnil naprej, saj je v takšnem terenu res eden najboljših. Ampak ekipni duh in kolegialnost, se je danes pokazal neverjetno močno, v najlepši luči. Skupaj smo vozili  še z dvema tekmovalcema in ker so vedeli, da se borim za zmago, so me spustili naprej, niso želeli vplivati na razplet. Kapo dol fantom, pokazali so res neverjeten športni duh v resnem dirkanju in zelo sem jim hvaležen. In to je res lep opomnik, da smo na koncu vsi samo ljudje. Čeprav smo tekmeci, znamo spoštovati drug drugega in tega danes v svetu res primanjkuje. Zelo sem hvaležen, da se je danes to tako lepo pokazalo in še enkrat, zelo cenim to njihovo spoštovanje!

Dan je bil mentalno zame stresen. Trasa je bila težka, vedel sem, da moram dati vse od sebe, da ne zapravim prednosti in da mogoče celo še kaj pridobim.

V zadnjem delu sem se precej potil, znoj mi je tekel tudi v oči pod očali in imel sem malo omejen pogled, ampak kljub temu sem stisnil do konca. Uspelo mi je še nekaj malega pridobiti na času, ampak razlika še zdaleč ni taka, da bi bila jutrišnja etapa mirna, čeprav je dolga le 141 kilometrov.

Pred jutrišnjim, zadnjim dnem letošnjega Dakarja je zdaj čas, da odmislim vse, kar bi lahko motilo moj fokus, se umirim, zberem misli in se osredotočim na jutrišnji dan. Zagotovo bo zelo stresno, ampak bom dal vse od sebe. To je edino, kar lahko res kontroliram.

Hvala vsem za vso podporo. Upam, da se bomo jutri na koncu vsi skupaj veselili, kakorkoli se bo razpletlo. Že delo, ki sem ga opravil do sedaj, je ogromno. Zdaj pa fokus na jutrišnjo, zadnjo etapo, za katero sicer še ne vemo, kakšna bo, ampak upam, da mi bo pisana na kožo. Jaz bom dal vse od sebe, tako kot vedno!

Pozitiva, druge ni!

Hvala, ker mi stojite ob strani in ker dirkate z mano.

Toni Mulec