POMISLEKI: Žice okrog Ljubljane ne smemo pozabiti

Še vedno smo polni vtisov, kako tudi ne bi bili. Vse popoldne smo v soboto gledali prenos iz Gorice in Nove Gorice, prav zanosno je bilo, skoraj revolucionarno. Zgodovinski trenutek snidenja, druženja, ki pomeni veliko. Morda bo odmeval še dolgo, morda nekoč celo spremeni ozračje na prostorih, ki so bili tragični v prvi vojni, za nas tudi sovražno okupirani po prvi in v drugi vojni, arbitrarno razdeljeni po drugi vojni. Zdaj je res že čas, da postanejo novo jedro druženja, sodelovanja, kulture.

Priznajmo, goriški konec je zastal, na obeh straneh meje vlada razvojna negotovost, brez sodelovanja lahko obe Gorici odmreta, že nekaj časa je, odkar je stari zgodovinski del mesta kar nekako otrpnil. V novem delu, v Novi Gorici, ki je najmlajše mesto na Slovenskem, pa se komaj še spomnimo velikih gospodarskih firm, ki so odmevale, potem pa pred tremi desetletji ena za drugo odmrle. Ne na eni ne na drugi strani meje nočemo priznati, da je res, kar je res.

Genialna je bila zamisel o evropski prestolnici kulture, vsaj toliko genialna tudi ideja, da se v projekt povabi tudi stari, zgodovinski del Gorice. Vsi smo rabili nekaj tako svežega, ne samo obe Gorici, ki sta obe skupaj veliki za eno malo večjo vas.

Potem smo, v nedeljo, pred nekaj dnevi, po proslavah in kulturnih dogodkih, ki so osupnili, malo zajeli sapo, da bi si odpočili, pa je bil že na vrsti deseti februar. Čisto nekaj drugega je deseti februar kot osmi februar, ki je slovenski praznik kulture. Deseti februar je v Italiji dan spomina, kakor ga Slovenci na vzhodni strani meje nismo sposobni vzpostaviti, ker smo preveč razklani in se ne znamo poenotiti niti o najbolj temeljnih stvareh. Ko smo poskusili oponašati sosede in smo si omislili praznik Primorske v Sloveniji, se nismo znali poenotiti, ali gre za vrnitev ali za priključitev.

Italija je bila pred dvema desetletjema sposobna skoraj soglasno poiskati točko, ki jo poslej združuje, našli so sovraga, ki je poskrbel za kolektivno objokovanje preteklosti, pranje lastne krivde. Žrtve, ki so bile resnične, nikomur niso bile mar, dokler politika ni potrebovala skupnega nasprotnika. Ko so ga našli, so v en glas udarili po krvoločnih vzhodnih sosedih, pa po totalitarizmu, ki se je pojavil v svetovni zgodovini brez vsakršnih vzrokov in povodov, samo zato je zašel v naše kraje, da bi nagnal staroselce Italijane, pobil nedolžne zaradi narodne pripadnosti. Da je pred titovskim totalitarizmom obstajal kakšen drug totalitarizem, ni bilo razbrati iz besed, ki so zaudarjale po fašistični preteklosti, izrekel jih je še malo prej zagnani komunist Napolitano.

Nekoč smo tekli ob žici okupirane Ljubljane, potem so neznani junaki novodobnih zgodb, ki so se delali, da so heroji osamosvojitve, požagali stare spomenike ob poti spominov, ki označuje, kje so Italijani postavili žično ograjo okrog mesta. Motile so jih menda rdeče zvezde na kovinskih konstrukcijah. Nikjer, ampak prav nikjer razen v muzeju ni več videti ostankov ali vsaj velikih fotografij bodeče žice, ki je Ljubljano, našo prestolnico, spremenila v koncentracijsko taborišče.

Pot okrog žice okupirane Ljubljane smo rekli nekoč tej poti, petintrideset kilometrov je bila dolga ograja, ki so jo Italijani, vsi prav gotovo niso bili fašisti, po stavili okrog mojega mesta. Pred hišo mojih staršev je stal bunker, žica je potekala po našem vrtu in naprej po naši njivi, pri sosedovih pa je bila postojanka italijanskih vojakov in njihovih domačih prisklednikov, ki zdaj prepričujejo nepoučene, da so se borili za slovenski narod, ne za duceja. Hiša mojega deda je bila zunaj ograje, mama je vsak dan hodila v službo čez blok, v mesto-taborišče. Od stražarja na bloku je bilo odvisno, ali bo lahko delala li ne. Nemci so potem ograjo okrog mesta z veseljem podedovali.

Resnice o koncentracijskem taborišču, v kar so okupatorji spremenili celo mesto, ne znamo niti sprejeti sami zase, kaj šele sporočiti svetu. Tudi v Gorici je bilo govora o meji, ki je delila dve mesti, o žici okrog Ljubljane pa nihče nič ne reče. Pa temu nikakor niso krivi Italijani! Sami smo krivi, dan spomina bi moral biti tudi pri nas spomin na celotno obdobje, ne samo na košček zgodovine po koncu okupacije, konec časa, ko je bil slovenski jezik prepovedan.