POMISLEKI: Zadnji iz generacije »posvečenih pošasti«

Sredi sedemdesetih, ko smo živeli v Mehiki, je tamkajšnji, pa tudi širši literarni svet pretresel na videz obrobni dogodek v palači Lepih umetnosti. Tam so imeli premiero filma Preživeli, o urugvajskih športnikih, ki so z letalom strmoglavili v Andih in preživeli, ker so jedli meso pokojnikov. Vsa kulturniška smetana tistega časa je bila tam, tudi najbolj cenjena, razvpita pisatelja, dva izmed tistih, ki so jim rekli »posvečene pošasti«. Gabriel García Márquez je med ljudmi ob odhodu iz dvorane zagledal Maria Vargasa Lloso, svojega do tistega trenutka najboljšega prijatelja. Pohitel je k njemu, dočakala pa ga je samo trda pest. Vargas Llosa ga je treščil v obraz.

Škandal je bil odmeven, nikoli pa ne eden ne drugi nista hotela povedati, zakaj se je zgodilo. Le prijatelja nista bila več. Oba pa sta pozneje dobila Nobelovo nagrado za književnost. Krožijo govorice, da se je zgodilo zato, ker je menda Vargas Llosa, nekoč najbolj radikalni levičar med pisatelji, naposled pa najbolj zadrti desničar, o Gabu nekomu rekel, da je »Fidelova kurba«. Drugi pa trdijo, da se je zapletlo, ker je imel menda Gabo nekaj opraviti s prijateljevo ženo, ko je prišla k njemu na obisk v Barcelono, pozneje pa se je vrnila k Vargasu.

Tista Vargasova trda pest Marquezu v obraz še danes, ob novicah o smrti Maria Vargasa Llose, polni komentarje po vsem svetu, kjer se spominjajo obeh velikanov latinsko ameriške književnosti.

Tista leta smo knjige obeh velikanov kar požirali, prevajali so jih v ducate jezikov. Na nobeno druženje nisi mogel, če nisi prebral zadnje knjige enega ali drugega ali pa njunih pisateljskih prijateljev. V druščino posvečenih pošasti so se združili v Evropi, predvsem v Parizu, podobno kot desetletja pred njimi Ernest Hemingway in njegovi ameriški pisateljski sodobniki. Argentinec Julio Cortázar, Kolumbijec Gabriel García Márquez, Mehičana Carlos Fuentes in Octavio Paz, pa Kubanec Alejo Carpentier in Perujec Mario Vargas LLosa so premikali gore v literarnem svetu tistega časa.

Mario Vargas Llosa, morda najbolj kontroverzna osebnost književnosti Latinske Amerike prejšnjega stoletja, se je poslovil pred nekaj dnevi pri devetinosemdesetih letih, preživel je vso svojo druščino. Umrl je v Limi, kjer mu leta prej ni uspelo postati predsednik Peruja. Kandidiral je in se boril za prestol, rojaki pa so si izbrali Japonca Fujimorija, ki je korupcijo pripeljal do najvišjih ravni, pozneje jo je izpopolnila še njegova hči.

V Arequipi, belem mestu na jugu Peruja, že nekaj let stoji imeniten muzej, urejen je v rojstni hiši pisatelja, ki ga že dolgo slavijo kot nacionalno relikvijo. Vargas je tam živel samo eno leto. Ded po materini strani ga je odpeljal v Bolivijo, tam se je naučil brati in pisati, to so bila njegova čarobna leta, je zapisal. Pri desetih letih ga je ded odpeljal na sever Peruja, potem se je od nekod pojavil pisateljev oče, o njem je prej mislil, da je mrtev. Neizbrisno je posegel v njegovo življenje, ko ga je poslal v vojaške šole. Tako se je dogajalo otrokom premožnih belih družin na vsej celini.

Kmalu se je izkopal iz vojaških okovov, študiral je, dobil štipendijo, postal novinar, dolga desetletja je pisal kolumne, se poročil s svojo sestrično, se potepal po svetu. Prav vojaška leta so mu dala snov za prvi roman, Mesto in ščeneta, ki je izšel leta 1963, štiri leta pred Márquezovim romanom Sto let samote.

Gabriela Garcío Márquezom in Maria Vargasa Lloso in mnoge druge literate Latinske Amerike je najprej povezal Fidel Castro, mladi intelektualci so ga slavili, ker si je upal dvigniti glavo pred Američani s severa. Naposled je poskrbel, da so se tudi oddaljili med seboj in od levice. Ko je Fidel vrgel v ječo pesnika in pisatelja Heberta Padillo, kubanskega diplomata, ki si je upal kritizirati odnos revolucije do kulture, se je intelektualna levica odvrnila do njega.

Mario Vargas Llosa je ostal radikalen, le barvo je spremenil, ko je bil v osemdesetih letih v Londonu in ga je popolnoma prevzela Margareth Thatcher. Naposled se je nehal ukvarjati s politiko, ostati je hotel samo pisatelj, vmes pač tudi predsednik Peruja. Med največje pisatelje svojega časa sodi Mario Vargas Llosa. Politika bo pozabljena, tista trda pest v obraz drugega nobelovca Gaba Garcíe Márqueza bo ostala skrivnost za zgodovino literature.