POMISLEKI: Vidov dan, velik in usoden praznik

Tudi v soboto, ko je bilo povsod po Evropi strašansko vroče, so pravoslavni verniki v Srbiji slavili Vidov dan, god svetega Vida, ki je zanje pomemben svetnik. Simbolni pomen ima v njihovi zgodovini. Kdo ve, ali bi se pri nas sploh spomnili svetega Vida, če ne bi nekoč živeli v skupni državi s pravoslavnimi. Ker smo živeli skupaj, tako rekoč pod isto streho, pod isto vlado, pod istim škornjem, ki je bil njihov, je tudi nam, malo starejšim pač na naših tleh, vidovdanska zgodba nekako blizu. Mlajši je ne poznajo ali pa jim ni mar.

Nekega dne bo veljalo odkriti, zakaj neki je na Balkanu toliko prelomnih dogodkov, povezanih prav z godom svetega Vida. Že več kot šest stoletij je tako. Vse se zdi, da bo tako še naprej. Tudi njihov napis na zastavi, CCCC, ki pomeni, da »samo sloga rešuje Srbe«, ostaja isti, pa čeprav menda nenehno spreminja pomen. Namesto »samo sloga rešuje Srbe« ta napis menda zdaj pomeni »Srb Srba s sekiro seka«. To geslo, pravijo, je veliko bolj resnično od prvotnega o slogi.

Na Vidov dan, 28. junija, so zadnji konec tedna v Beogradu študenti in vsi, ki študente podpirajo, spet protestirali proti oblastem. Zborovanja se vrstijo že od lanskega novembra, ko se je v Novem Sadu zrušil nadstrešek pred železniško postajo in pod seboj pokopal šestnajst ljudi. Da bi prihranili nekaj denarja, so dali korumpirani oblastniki postajo prenoviti kitajskim zidarjem, ki so tudi hoteli kaj prihraniti zase, tako dobro so opravili svoje delo, da je prišlo do tragedije. Takrat so skočili pokonci študenti, ki bi zdaj radi zrušili vlado.

Prejšnji teden, za vikend, so se spet zbrali v prestolnici. Za datum so si izbrali Vidov dan, simbolni dan, ki je zaznamoval neverjetno veliko zgodovinskih trenutkov v njihovi zgodovini. Prvi nam znani zgodovinski dogodek na god svetega Vida je bil poraz srbske vojske v bitki proti Turkom na Kosovem polju leta 1389. Pesmi pojejo o bitki, ki je Srbi nikakor ne morejo pozabiti. Poraza niso sprejeli in ga najbrž nikoli ne bodo.

Bolj usoden pa je bil za Srbe, pa tudi za ves svet Vidov dan leta 1914, takrat je Srb Gavrilo Princip v Sarajevu ustrelil avstrijskega prestolonaslednika, tedaj tudi našega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Svet je bil pahnjen v veliko vojno, zdaj je zapisana kot prva svetovna vojna. Po tisti grozni vojni, s katero se je nekako rodila naša poznejša država, v njej pa ni bilo Primorske, ki so si jo vzeli Italijani, so nam Srbi leta 1921 narekovali prvo ustavo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, rekli so ji vidovdanska ustava.

Sveti Vid nam tudi pozneje ni dal miru. Leta 1989, šest stoletij po porazu na Kosovem polju, so Srbi poraz praznovali kot zmago, to pač obvladajo. V Gazimestanu na Kosovu je njihov tedanji car Milošević oznanil, da iz tedaj hirajoče, že razpadajoče Jugoslavije ustvarja Srboslavijo.

Na Vidov dan se je Slobodan Milošević na Kosovu razglasil za vladarja vse države, dobri dve desetletji pozneje, po še eni hudo krvavi balkanski vojni, so ga leta 2001 odpeljali v Haag, na sojenje pred haaško sodišče. V zaporu je srbski vladar tudi končal svoj vek. Nasledili so ga drugi, tudi njim ni šlo dosti bolje. Predsednik vlade Zoran Đinđič, ki je menda postavljal drugačne temelje sodobne Srbije, je leta 2003 končal pod streli atentatorjev, podobno kot prestolonaslednik Franc Ferdinand.

Potem na Slovenskem dogajanja v Srbiji pravzaprav nismo več spremljali zelo pozorno. Dandanes naša mladina ne razume več srbskega jezika, ki smo ga mi morali, saj smo služili vojsko v jugoslovanski armadi, kjer so oficirji govorili srbsko ali srbsko-hrvaško, tudi televizijski dnevniki so bili prva leta v tujem, srbskem ali srbohrvaškem jeziku, ki ga zdaj uradno ni več.

Letošnji Vidov dan so si za svoj usodni in zgodovinski napad na trenutno oblast v Beogradu izbrali študenti in z njimi vsi, ki jih podpirajo. Veliko jih je, nimajo pa politične pripadnosti, ne sodijo k nobeni stranki, najbrž tudi zato, ker nobena srbska stranka ne sodi k sodobni Evropi. Vidovdanskemu porazu na Kosovem polju, pa vidovdanskemu atentatu v Sarajevu, vidovdanski ustavi, vidovdanskemu praznovanju obletnice kosovske bitke, pa vidovdanskemu odhodu »vožda« Miloševića v Haag bi vsekakor radi dodali vidovdanski padec Aleksandra Vučića, morda vidovdansko rojstvo nove Srbije.