POMISLEKI: »Vajenec« je preglasil vse na svetu

Smejali smo se nekoč, kadar smo po naključju na televizijskem zaslonu zagledali oddajo Vajenec, iz Amerike je prihajala, nekaterim je bila smešna, drugim skrajno groba, tretjim primitivna, vsekakor komercialno nadvse uspešna. Leta in leta so jo gledali Američani, občudovali so voditelja, ki je znal biti neusmiljen, smešen, grob, tudi neotesan.

Tisti časi so minili. Gospod, ki je utelešal Vajenca, je zdaj že drugič na oblasti v svoji domovini. Ves svet zadnje tedne govori samo še o njem in o posledicah njegove vrnitve na prestol. Vsi čutimo njegovo vrnitev, marsikje se javno mnenje že premika v isto smer. Povsod se najde kdo, ki bi bil rad kot voditelj Vajenca. Zlasti zdaj, ko bi bil voditelj Vajenca rad vladar vsega sveta. Obdal se je z največjimi milijarderji. Svoje milijarde množijo pod njegovim dežnikom, njegovi podporniki so in pobudniki novih idej, ki prinašajo nove milijarde.

Podobno odmevna zvezda je že nekaj let tudi možakar, ki se je na televiziji v Ukrajini igral predsednika države, zdaj pa je že nekaj let čisto zares predsednik. Tudi v vojni vodi svojo državo, ki žre milijarde evrov in dolarjev z vsega sveta, žrtvuje na stotine tisočev svojih mladih in manj mladih ljudi, svetlobe na koncu tunela pa še ni videti. Izvolili so ga, televizijskega predsednika Zelenskega, tako kot so v Ameriki izvolili Vajenca, Donalda Trumpa. Če mu Vajenec ne bo prav kmalu odločno in konkretno, z milijardami priskočil na pomoč, bomo televizijskega predsednika iz Ukrajine kmalu pozabili. Še vedno je samo igralec, »piarovec« svoje države, nobene moči nima.

Prav zares se zadnje čase pogovarjamo samo še o možakarju, ki je igral Vajenca. V Sloveniji je del javnosti čisto zamaknjen, ko jim povabljenci na inavguracijo pripovedujejo, kako je bilo, ko jim je besedo ali dve namenila prva dama, ki je naše gore list. Bili so gosti najbolj premožnega, najvplivnejšega para na svetu, najbogatejšega predsednika z najbogatejšimi podporniki, kar jih premore svet.

Vse, kar ni del zgodbe o vladarju, ki je igral Vajenca, je na zemeljski obli ta čas obrobno. Tudi Srbija, ki se kar trese od nemirov. Takih še ni bilo, tudi drugod v Evropi že dolgo ne. Obstala je njihova prestolnica, obstala je cela država. Študenti in njihovi starši, tudi dedki in babice, pa kmetje in prevozniki, vsi so ves dan in vso noč stali na križiščih, zapirali so široke avenije. Nič ni jasno, kdo jih je organiziral in združil, saj v tisti balkanski državi, ki je ostala na robu, nekje vmes, ko je nastajala nova Evropa, opozicije sploh ni. Nikoli niso v resnici poznali nobene prave opozicije, nekaterih temeljnih pojmov v svoji osnovni šoli še niso vzeli.

Nekoč, pod prejšnjim samodržcem Miloševićem, so Srbi tudi stopili na ulice in protestirali, celo strmoglavili so ga naposled, ker se mu je pač odrekel svet. Tokrat je drugače, vseeno pa ne vemo, kako se bo izteklo. Vladar se je znal doslej spretno izogibati čerem, vijugal je med Moskvo in Evropo, vsem se je znal prodajati. Kdo ve, kako mu bo uspevalo tokrat.

Ko spremljam srbske mladenke in mladce, pa ob njih njihove starše, stare starše, učitelje in profesorje, ki so si upali stopiti na cesto in zapreti promet, me - kot že velikokrat doslej - misli ponesejo h kubanskim prijateljem, ki mi znajo po telefonu ali že kako sporočiti, dopovedati, kako zelo težko živijo, tudi lačni so. Vsekakor jim je veliko veliko teže kot Srbom, pa Kubancem nikoli ne pride na misel nič drugega kot zbežati daleč stran, si tam ustvariti življenje na novo in se nikoli več vrniti, razen morda nekoč na obisk k svojcem.

Sedmo desetletje že mineva, odkar si je upal rojake poklicati k uporu proti tedanjim samodržcem Fidel Castro, ki je potem vladal do konca. Od Fidelovega konca naprej je na prestolu njegov brat Raúl, zdaj starec, ki ga formalno zamenjuje njegov izbranec, ki pa ne odloča.

In - to je najbolj grozno - tudi ta trenutek kastristični druščini že spet pomagajo tisti, ki so tako imenovano revolucijo držali pokonci vsa desetletja. »Vajenec« Trump je že spet oklical Kubo za teroristično državo, blokada še kar naprej traja, samodržci v Palači revolucije imajo še naprej brezmejno podporo iz Bele hiše. Tam nikoli niso doumeli, da podpirajo diktaturo, ne pa kubanskega ljudstva, ki si ne upa niti na ulice, kakor Srbi, raje bežijo na tuje.