POMISLEKI: Tudi nepozabne legende odidejo

Pred komaj dvema mesecema sem pisal o nepozabnem potovanju po Latinski Ameriki, ki mi je popolnoma spremenilo življenje in poklicno pot. To pomlad smo se trije preživeli udeleženci tiste avanture dogovarjali, da se dobimo, se pomenimo, obudimo spomine. Natanko pol stoletja je namreč minilo od tedaj, ko smo se skoraj pol leta klatili po Južni in Srednji Ameriki, doživeli pa, da morda nikoli toliko. Že s prvim dokumentarcem o Amazonki, o pragozdu in iskalcih nafte v divjini, smo menda pokrili stroške. Vmes smo se zaleteli s hidro letalom v breg reke, zveri so nam neko noč požrle vodiča. Tri ekipe so pred nami poslali v tiste kraje, pa se niso vrnile. To smo izvedeli šele po vrnitvi.

Duša tiste avanture je bil nepozabni snemalec Joco Žnidaršič, mojster filmske kamere. Štajerec, ki nikoli ni rekel, da ne more. Izbral sem ga, ker ga je hvalil prijatelj Jure Pengov, pozneje dopisnik v Trstu in Rimu. Z njim je Joco prvič v tujini dokazal svoje mojstrstvo. Preizkusila in dokazala sta se na Cipru, ki so ga takrat Turki razbili na dvoje. Pozneje, čez nekaj let, je Joco z Urošem Lipuščkom odkrival Iran imama Homeinija, tistega mojega soseda iz študentskih časov v Nanterru blizu Pariza, ki je zjutraj prijazno prinesel kavo in jo položil na ograjo. Poklepetala sva, umirjen in raz gledan gospod se je zdel. Še sanjalo se mi ni, da bo ta prijazni starec nekoč daleč nekje čisto nekaj drugega. Joco in Uroš sta se potepala tudi po Afriki, v Etiopiji sta bila v času najhujših suš in tisočev mrtvih. Midva z Jocom sva konec osemdesetih, ko je padel berlinski zid, v tedaj Ceausescovi Romuniji snemala padec najtršega med vzhodnimi režimi. Z Lukom Škobernetom sta se izogibala kroglam v Libanonu. Joco in Uroš sta še en krat sodelovala pred kratkim, film Primorski eksodus je obudil spomin na Primorce, ki so se po prvi vojni zatekli v Prekmurje in tam ostali za vekomaj.

Tudi s tedanjim jugoslovanskim predsednikom Titom je potoval Joco po neuvrščenem svetu, ko so od krili, da je zanesljiv snemalec, pa hkrati tih možakar, ki se je razgovoril samo med prijatelji. Štajerski naglas ga je spremljal v vseh jezikih.

Med vsemi televizijskimi in filmskimi snemalci je najbolje jahal konje prav Joco Žnidaršič. Ne za dirke ali za preskakovanja ovir, po divjini, po brezpotjih. Počasi in previdno. Enkrat pred mnogimi leti, konec sedemdesetih je bilo, sva jahala po vzhodnem koncu Nikaragve daleč v kraje, kjer skoraj nihče ni govoril špansko, pa sva se vseeno pogovorila z njimi. Pet konj sva imela med tistim popotovanjem po divjini, na dveh sva jahala, na dva sva naložila prtljago, peti je bil za rezervo, če bi se kaj pripetilo. Vsakih nekaj ur sva jih zamenjala za druge konje, nazaj grede sva vse lepo zamenjala tako, da sva konje vedno pustila pri njihovih lastnikih. Spala sva v divjini, majhen jarek sva izkopala na tleh, da sva noter nametala diditi, bala sva se mrčesa, na zveri sva pozabila.

Ko sva se naposled vrnila na prvo postajo, sva osupnila. Vrh hriba, malo pred največjo domačijo, je najin džip obtičal na visoki skali, na obeh straneh je drla voda. Lastnik ranča si ni mogel kaj, hotel je preskusiti imenitni močni džip, pa ga ni obvladal. Z nespretno vožnjo je odtrgal skale, sprožil hudournik, v tropskih krajih in na strmih pobočjih se to mimogrede zgodi. Več dni so po okolici iskali petdeset domačinov, da so nasekali dovolj lesa, naposled so najin avto prenesli na suho. Midva sva medtem snemala okolico, tudi posestvo, tisoč glav odrasle govedi je premogel gospodar. Pa ni bil bogat, sploh ne. Tisoč glav je najmanjše število, da po reki Escondido iz Atlantika pri pluje ladja-hladilnik, naloži meso in ga odpelje v dežele, kjer ga lahko plačajo, doma, v Nikaragvi, nihče ne bo dal tržne cene za najboljše meso. Dandanes tudi ne premorejo več veliko živine, meso je težko dobiti.

Take zgodbe sva rada spoznavala in snemala z Jocom Žnidaršičem, ko sva se še potepala po belem svetu. Začela sva natanko pred pol stoletja, takrat sva jahala po Jukatanu. Končala pa se je ta zgodba prejšnji teden v Gornjem Logatcu. Tam smo se od Joca poslovili stari prijatelji. Z nekdanje televizije in radia Ljubljana smo prišli štirje stari prijatelji, iz Maribora dva. Nikogar iz sedanjih generacij urednikov in novinarjev ni bilo. Tudi legende se nekega dne pozabijo.