POMISLEKI: Prijatelji, ki se poslavljajo

Prazniki so mimo, hvala bogu! Predolgo so trajali, vse so pomešali in zmedli. Meni so bili kar malo odveč. Nič nisem več proslavljal, ko mi je Claudia iz Mehike sporočila, da je na silvestrovo preminil Nacho. Za Delovo Sobotno prilogo sem davno nekoč napisal kolumno čez celo stran, naslovil sem jo »Nekoč bom napisal knjigo o Nachu«. Pa je še vedno nisem napisal. Nacho je prihajal na obiske v Rim in potem v Ljubljano vsakih nekaj let, tudi lani je še bil pri nas. Prepričan sem bil, da bom izvedel še veliko novega.

Ko je prišla novica o Nachovem slovesu, me je spreletelo. Kdo ve, kaj mi je reklo, naj pogledam, kako neki je Gabriel, prijatelj iz Havane, zadnja leta se nisva več slišala. Ko sem mu nedavno po prijateljici poslal knjigo, se ni oglasil, nikogar ni bilo doma, je rekla, tudi telefoni so zvonili v prazno. Pobrskal sem po zadnjih izdajah časnika Granma, drugega pravzaprav na otoku nimajo, tam je pisalo, da je Gabriel preminil. Vsakih nekaj let sva se videvala v Havani, nikoli ni bilo dovolj časa, da bi si povedala čisto vse.

Ignacio González Janzen je bil Argentinec, pripadal je tistemu sloju, ki v deželi in na celini od nekdaj vlada. Oče je bil predsednik vseh jezuitskih kolegijev v Latinski Ameriki, fantiča Ignacija so z avtom znamke Rolls-Royce vozili v jezuitsko šolo. Mama je bila nemškega rodu. Stric se je v imenu argentinske vlade v Rimu več kot pol leta pogajal o domobrancih in ustaših, ki jih je Buenos Aires sprejel toliko, kolikor je Vatikan prispeval denarja zanje. Vsakega posebej so preverili, ali je dovolj zagret za stvar, šele potem so prelati odobrili denar za njihovo pot, nastanitev, delo, še toliko denarja je bilo treba nameniti druščini okrog predsednika Perona, ki je bil po rodu Sicilijanec, po prepričanju pa fašist.

Nacha so izšolali najprej za pravnika, potem so ga poslali še v ameriško vojaško akademijo v coni tedaj ameriškega Panamskega prekopa. Vsi vladarji tistega konca sveta so bili v sorodu po svojih evropskih koreninah, drug drugemu so pomagali, ravbarske lojtrice so si držali. Ob krizah, ki so v Argentini nekaj najbolj domačega, je marsikateri aristokrat propadel, vojaški udar sredi sedemdesetih let pa je razdejal marsikatero veliko in bogato družino. Nacho je pobegnil v Mehiko, na tisoče jih je prišlo, takrat sem ga spoznal. Bil je novinar, pisal je za rimsko demokrščansko agencijo IPS, potem je hitro postal direktor mehiškega vladnega radia, pozneje še marsikaj drugega, pisal je tudi knjige. Naposled si je zgradil prvi hotel, pozneje kupil še enega. Imel je osem otrok z več materami, dvakrat je bil celo poročen. Nacho, Argentinec, tudi peronistični montonero je bil vmes, je umrl v Mehiki, tam je ostal skoraj pol stoletja. Vmes je bil gverilec tudi v Nikaragvi.

Gabriel Molina je skupaj s kolumbijskim prijateljem Gabrielom Garcío Márquezom ustanovil kubansko tiskovno agencija Prensa Latina, tudi radio in televizijo sta postavila na noge, naposled še časnik Granma. Ves čas je bil pri koritu, pa nikoli zlizan s cekajevskimi povzpetniki. Nikoli ni znal unovčiti svoje moči za dobro življenje v venomer hudih časih Fidelove Kube. Ko so ga že na stara leta odslovili kot direktorja Granme, me je njegova dolgoletna tajnica naprosila, naj ga za božjo voljo obiščem, zelo je potrt, je rekla.

Gabriel je bil tisti, ki je zelo zaznamoval moje védenje o Kubi. Rekli so mu »Fidelov novinar«. Prav on pa me je opozoril, da imam vso hišo ozvočeno, zato sva se vedno pogovarjala na vrtu, v pasji družbi. Pred odhodom sem mu poklonil mlado dobermanko iz našega legla. Svetoval mi je, naj pazim, kaj govorim. Vedno si pod nadzorom, je rekel. Jaz sem primoran poročati o tebi, je potarnal.

Gabriel je umrl v Franciji. Žena, Španka iz Francije, ga je odpeljala v Francijo ob izbruhu covida, ko je ugotovila, da na Kubi kljub propagandi o dobrih zdravnikih in zdravilih ni najti niti aspirinov. Lani se je menda hotel vrniti na Kubo, pa ni bil več dovolj pri močeh.

Pogrešal bom pogovore z Nachom in Gabrielom. Nič več ne bom imel prilike pokukati v zakulisje. Tudi Carlosa Manuela de Céspedesa ni več na Kubi, bil je Fidelov sošolec in potem škof v Havani, Gabrielov prijatelj, ob nedeljah popoldne smo se dobivali na našem vrtu.