POMISLEKI: Novi Miami daleč na jugu Brazilije

Dvaindvajset tisoč Kubancev se je letos preselilo daleč na jug ameriške celine, v brazilsko zvezno državo Paraná. Ne v Miami, ki leži manj kot sto milj daleč na severu, kamor so hodili doslej, ampak v mesto Curitiba, ki morda v prihodnje za Kubance postane novi Miami. Stari Miami z Donaldom Trumpom in njegovim preganjanjem prišlekov postaja neprijazen. V Curitibo, ki pravzaprav ne leži čisto ob morju, pa ni mogoče pripluti na navadnem ribiškem čolnu, še manj na stari traktorski gumi, kakor so svojčas Kubanci pluli v Miami. Zadnje čase niso več veslali, ker bi jih prej prestregli.

V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja jih je v Miami na čolnih in manjših jahtah, ki so jih poslali s Floride, naenkrat odpotovalo 120 tisoč. Fidel jim je dovolil odhod po človeški tragediji na perujskem veleposlaništvu na havanski Peti aveniji leta 1980. Takrat se je na vrt ambasade zgnetlo deset tisoč ljudi. Sprožili so prvi veliki protest, ki pa ga je naposled Fidel Castro obrnil sebi v prid. Znebil se je najbolj nezadovoljnih ljudi, po svoji volji jim je dodal najhujše zapornike in najtežje duševne bolnike, z njimi so se potem ukvarjali v ZDA, nekaj najhujših kriminalcev so tudi vrnili. Hišo, kjer bila perujska ambasada, so pozneje podrli, da ne bi postala simbol in spomenik upora.

Za nekaj časa so v osemdesetih pritiski popustili, vrnil se je mir. V devetdesetih letih, po odhodu Rusov, ki so jim takrat v Havani rekli Sovjeti, je bilo še veliko huje. Rusi so odšli, Kubanci so ostali brez bencina, brez kupcev sladkornega trsa, kave in vsega drugega. V tedanji največji selitvi narodov na Karibih je odpotovalo na sever tudi še zdaj neznano število Kubancev, menda jih je bilo več sto tisoč. Čolnov tudi ribiči niso smeli imeti, ker bi lahko pobegnili. Na splavih iz odpadnega lesa, pa na traktorskih gumah so se vozili. Število pobeglih je ostalo neznano, ker nihče ne ve, koliko jih je na poti utonilo. Prav tako neznano je ostalo število padlih v angolskih vojnah. Družine si niso upale objavljati, če koga izmed njihovih ni bilo na Florido. Prav tako režim ni dovolil objaviti, če koga ni bilo domov iz Angole.

Ni še čisto jasno, zakaj se je tok prebežnikov iz karibskega raja letos preusmeril prav v brazilsko državo Paraná, v mesto Curitiba, tako daleč na jug. Prvi razlog je kakopak ameriško zapiranje vrat na Florido, izganjanje Kubancev, ki so imeli Miami za drugi dom. Kar naenkrat se je pojavila negotovost v okolju, kjer Kubanci živijo desetletja in kamor so se še nedavno množično izseljevali.

Vsekakor se vse skupaj dogaja neverjetno hitro, verjetno tudi zato, ker so Kubanci neverjetno prilagodljivi, tudi vsega hudega vajeni ljudje. Tudi delovni so, celo garači, če je res nujno. Tudi v Rusiji so znali delati celo v sibirskih gozdovih, tja jih je v osemdesetih letih pošiljal Fidel, da so služili devize. Zdaj Rusi množično izganjajo tiste Kubance, ki so prišli pozneje, po razvpiti beograjski poti. Srbi Kubance namreč sprejemajo brez vizumov, iz Beograda se raztepejo po svetu, zato prihajajo tudi po balkanski migrantski poti do Italije.

Zaenkrat samo ugibajo, da so se selitve iz Miamija preusmerile v Curitibo tudi zato, ker brazilska zvezna država Paraná precej rada daje vizume kubanskim iskalcem sreče, ker rabi ljudi za delo. Najraje imajo menda belce, saj tam živi kar dve tretjini belih ljudi. Prebivalci mesta Curitiba, skoraj tisoč kilometrov južno od Ria de Janeira, pol manj južno od Sao Paola, so v veliki večini potomci priseljencev iz Nemčije, Italije, Poljske in Ukrajine.

Nisem še zasledil nobene reportaže o tem, kako so se znašli Kubanci v okolju, ki je precej drugačno od kubanskega in floridskega, bolj zmerno podnebje je, tudi mraz poznajo, namesto palm so tam doma bori in smreke. Curitiba je urejeno, dokaj čisto in varno mesto, hude revščine kot v velemestih skoraj ne poznajo. Veliko je približno toliko kot Havana, gradil ga je slavni arhitekt Oscar Niemeyer, ki ima tam tudi svoj muzej.

Dvaindvajset tisoč ljudi je že toliko, da bo že mogoče meriti utrip med novimi, kubanskimi prebivalci mesta Curitiba, ki šteje dva milijona duš. Ni pričakovati, da bo Kubancev v državi Parana kdaj toliko, kot jih je na Floridi. Če jim bodo šli Brazilci na roko, pa se utegne število prav hitro zelo povečati.