POMISLEKI: Med kladivom in nakovalom

V Evropi nas bolj kot karkoli drugega boli, že kar skeli od kritje, ki smo se ga otepali neskončno dolgo. Da smo pristali na obrobju, pa čeprav smo se še včeraj imeli za središče sveta. Samo slovenski zet se je drugič prebil na oblast, pa je bilo jasno, da smo daleč od središča. Pa ne samo zaradi Trumpa, ampak tudi zaradi vsega, na kar nas je opozarjal italijanski politik Mario Draghi tudi še potem, ko se mu je italijanska politika odrekla.

Ker so naši razgledni stolpi prenizki, več nekoč tudi ni bilo potrebno, saj smo bili središče sveta, ne opazimo celotnega dogajanja po svetu, naša obzorja se končajo v Ukrajini in v izmučeni Gazi. Kaj se okrog Gaze in Ukrajine v resnici dogaja, izvemo posredno, odločamo pa Evropejci prav gotovo ne. Ne o reševanju, ne o zapletanju ali razpletanju. Pošiljamo denar ameriškim proizvajalcem orožja, da ga pošljejo v Ukrajino, katerega in koliko, odločajo Američani.

Ne gane pa nas, kar se dogaja onkraj Atlantika, v Karibih in v Južni Ameriki. Pa je tudi tisto dogajanje še kako povezano z vsem, kar se nam dogaja tukaj in zdaj. Venezuela je že zdaj krizno žarišče, ki utegne še kako vplivati na celotno zemeljsko oblo. V karibskih vodah in na tleh velike in nadvse bogate Venezuele se pletejo zgodbe o prihodnosti. Težko jih doumemo, ker jih nenehno gledamo samo skozi svoja evropska očala.

V Venezueli, ki na svojih skoraj milijon kvadratnih kilometrih skriva neizmerne zaklade, od domnevno največjih zalog nafte, do dragih kovin, dragocenih zemelj, pa vse do hidroenergije, ki je toliko ne premore nobena država na svetu, samo izkoristiti bi jo bilo treba, se ta čas lomijo kopja. Ne samo znotraj države, kjer prebivalstvo ječi pod škornjem vojakov in žandarjev, ki pomenijo srce, dušo in mišice režima Nicolása Madura, ampak tudi v svetovnem merilu, saj se prav okrog Venezuele morda pripravlja naslednji vojaški spopad velikih razsežnosti. Morda tudi samo prevrat, padec Madura.

Nicolás Maduro je priplaval na vrh, ko je umrl Hugo Chávez, tvorec venezuelske recimo ji revolucije. Vojak, tudi vizionar, spreten politik, ki je znal poiskati zaveznike na celini, saj je obvladal največje zaloge nafte, z lahkoto je podmazal katero koli vlado, zlasti tiste, ki niso imele dovolj energije. Povezoval je bolj levi del latinskoameriških vlad, počel je, kar je hotel, dokler je imel dovolj nafte in mehanizme za črpanje. Za naslednika je med boleznijo imenoval Nicolása Madura, svojega pribočnika, ki ga je poslal na šolanje na Kubo.

Pred ducatom let, ko se je poslavljal Chávez, je med analitiki po svetu prevladovalo mnenje, da je z venezuelskim »bolivarjanstvom« konec. Maduru nihče od resnih poznavalcev ni pripisoval velikih sposobnosti. Pa je nekdanji voznik mestnega avtobusa, poznejši politik, minister, podpredsednik in izbrani Chávezov naslednik postavil na glavo vse. Očitno je bilo, da se je učil pri Kubancih, ki so tudi še zdaj njegovi najbolj trdni svetovalci, organizatorji njegovih vojaških in policijskih sil. Storil je, kar že šest desetletij in več počno kubanski sledilci jezuitskega učenca Fidela Castra. Verjel je, da moraš zaupati svojim vojakom in policistom, ki se jim bo svet podrl, če pade režim, ki mu služijo. Tako tudi kubanska partija vlada že dobrih šest desetletij.

Venezuelce pregovorno nesposobni Maduro drži v šahu, pri tem pa mu zadnje čase pomaga še Donald Trump. Bolj ko Trump stiska obroč okrog Venezuele, laže Maduro pritiska k tlom svoje podložnike. Trumpov vojaški obroč okrog Venezuele je Maduru omogočil držati za vrat notranje nasprotnike.

Zgodba je veliko bolj zapletena in nevarna, kakor se zdi na prvi pogled, še posebej z evropske perspektive. Evropa namreč vse na tem svetu gleda iz svojega nad vse vase zagledanega položaja.

Ameriško ladjevje je obkolilo venezuelsko obalo, streljajo na vsak čoln, o katerem pomislijo, da morda prevaža mamila v Združene države Amerike, ki jih taki čolni menda nikakor ne morejo doseči. Letalonosilka, križarke, letala, helikopterji, vse je pripravljeno za vdor na venezuelsko kopno. Trump si je zagotovil tudi podporo cele vrste karibskih otoških držav, pripravljenih priskočiti na pomoč, če bo treba spodnesti Madura. Potem bo na severu Južne Amerike vse tako, kakor je prav Trumpovemu Washingtonu. Na jugu za to že skrbi argentinski predsednik Javier Milei, ki so ga Argentinci kar sami izbrali.