POMISLEKI: Francozi spet ne vedo, kaj bi

Naša Evropa, na videz združena v Evropsko unijo, na videz enotna, na videz še marsikaj, v resnici pa zmedena do skrajnosti, je že spet na odru, kjer jo je videti oskubljeno, razslojeno, razdruženo. Morda nas najbolj druži to, da naši evropski politiki nadvse ljubijo svoje položaje, oblast, zaljubljeni so tudi v svojo pomembnost. Ko jim kdo reče, naj nehajo pošiljati orožje v Izrael ali trezno premisliti, ali pa vpraša, kako in kaj z Ukrajino, je njihovih treznih premislekov in analiz konec. Ne bi rad modroval o podrejenosti Američanom, o tem čivkajo vrabci, dejstvo pa je, da se v Evropi ukvarjamo z milijonom pisarniških problemov, ki nas oddaljujejo od bistvenih odločitev. O ničemer se ne zmoremo dogovoriti, na srečanjih politikov in diplomatov nam vsepovsod trosijo puhlice, drug drugemu pojemo pesmice o spoštovanju, upoštevanju, prijateljstvu. Ko gre zares, pa ne najdemo nikogar, ki bi ga vsi jemali zares.

Francoski predsednik Emmanuel Macron se zadnje čase zdi nekakšna vez med Evropejci, ko je beseda o Ukrajini. Zbira somišljenike, povezuje interese, narekuje svoje ideje in za svoje načrte išče somišljenike. Potem se mu doma zgodi, da mu drugič v devetih mesecih in tretjič v malo več kot letu pade vlada. Tretjič v kratkem času bo padli premier vodil začasno vlado, ki odloča samo še o sprotnih stvareh. Macron pravzaprav ne ve, ali bo dočakal naslednje srečanje svojih evropskih pajdašev v ukrajinski drami kot predsednik. Del francoske politike bi se ga hotel kar najhitreje znebiti.

Ta teden, v ponedeljek, je v francoski skupščini padla vlada, ki je prevzela oblast v začetku leta. Takrat je nadomestila prejšnjo, ki je vladala samo tri mesece. Brez večine v parlamentu je skrajno težko vladati, zadnjega premiera Bayrouja so zelo hitro zapustili tudi tisti, ki so mu pomagali splezati v palačo Matignon. Ker ima Francija predsedniško ureditev, je ob vseh zmedah predsednik preživel. Zdaj njegovo preživetje ni več tako zelo gotovo.

Zadnja dva premiera, Michel Barnier, ki se ga spomnimo kot vsaj na videz uspešnega evropskega pogajalca z Britanci, in François Bayrou, simpatični župan s Pirenejev, sta padla, ko sta hotela vzeti zares državni proračun. Upoštevala sta dejstvo, da sta samo dve državi v Evropi bolj na psu z državnimi dolgovi kot Francija - Grčija in Italija. Sestavila sta ga tako, da ni bil sprejemljiv ne za levo in ne za desno stran. Bayrou je imel namen odpraviti dva praznična dneva, da bi vsaj nekaj privarčeval. V narodni skupščini je dobil samo 194 glasov, nasprotniki so jih našteli 364.

Vlada pred predzadnjo, vodil jo je Macronov človek Gabriel Attal, ki je zdaj že pozabljen, je padla po neumnosti. Macron je bil tako zelo zaverovan sam vase, da ni premislil, kaj se dogaja njemu in Franciji, ko je po lanskih evropskih volitvah, na katerih je njegova stran grdo izgubila, užaljeno razpustil parlament in razpisal volitve. Prepričan je bil, da se bo lahko maščeval skrajni desnici, ki je prvič po drugi vojni obilno zmagala. Pa se mu je vse skupaj tako zapletlo, da mu niso pomagale niti čarovnije s paktiranjem med nasprotniki skrajne desnice, ki med seboj nikakor niso zavezniki. Še posebej ne potem, ko je prinesel okoli levico, ki mu je zagotovila vsaj za nekaj časa odriniti na stran Marine Le Pen in njene skrajneže.

Emmanuel Macron v prostem času, ko se ne ukvarja s svojimi padlimi vladami, združuje Evropejce pri podpori Ukrajincem v spopadu z Rusi, v ta namen je sestavil koalicijo voljnih. Zdaj na domačih tleh rešuje svojo kožo, svojo sredino in edino evropsko državo z atomsko bombo pred prevlado skrajne desnice, ki grozi, da bo prevzela vajeti.

Kaj bo storil, da bi rešil sebe, svojo sredino, ki kar preveč diši po desnici, ni jasno. Moral bo potegniti potezo, ki jo bo moral temeljito premisliti, pa še to ne bo odvisno samo od njega. V prihodnjih dneh se bo moral odločiti, ali naj si izmisli novega premiera, ki bo morda preživel v vladni palači več kot pol leta, ali pa naj spet razpusti parlament kakor lani. Na morebitnih volitvah ga lahko čaka še kaj hujšega kot na evropskih in zadnjih parlamentarnih.

Pa je prav Emmanuel Macron osebnost, ki je morda edina sposobna povezati Evropejce v kakšni skupni nalogi. Bruseljska birokracija, pisarniški politiki, ki jih je tam odložila vsaka izmed držav članic, so še precej bolj ob strani kot Macron.