POMISLEKI: Fidelovo stoletje

Ondan, 13. avgusta, je minilo natanko sto let, odkar se je blizu Holguina na severovzhodu Kube rodil Fidel Castro Ruz. Sin španskega veleposestnika in kubanske matere. Vzgajali in šolali so ga jezuiti, kakor se je tiste čase spodobilo za premožnega Španca.

Španski državljan je ostal do konca. Ko je umrl Francisco Franco, so imeli na Kubi sedemdnevno žalovanje. Materi je po prestopu pod sovjetsko marelo podržavil deset tisoč hektarov veliko posestvo, zraven še 800 hektarov ohišnice. Družina Castro vlada od novoletnega jutra leta 1959. Zdaj so na najvišjih položajih že vnuki in pravnuki Fidela, njegovega mlajšega brata Raula in njunih sestra. 95-letni Raul še vedno odloča o vsem. Ob bratovi stoletnici se je spet pojavil v javnosti. Prej se je od meseca maja držal v ozadju. Donald Trump terja njegovo glavo.

Fidel Castro je bil nedvomno ena največjih političnih figur dvajsetega stoletja. Zaznamoval je tako rekoč vse zgodbe zahodne poloble od leta 1956 naprej, ko se je pojavil na Sierri Maestri. Kot poveljnik vojske, ki je prelivala kri za sovjetske koristi, je premikal meje tudi v Afriki in Latinski Ameriki, povsod je znal vplivati na dogajanje in usodo milijonov. Za ene je bil junak, borec za svobodo, ki si je upal upreti se Washingtonu, za druge je bil čisto pravo božanstvo, tako so se ga te dni spomnili v havanski palači Revolucije, kjer so za opise njegovih vrlin vzeli katoliško besedovanje. Za tretje, tiste z nasprotnega ideološkega brega, pa tudi za psihologe, ki so ga preučevali, je bil psihopat, sociopat, narcis.

Zgodbe o Fidelu najbrž nikoli ne bodo poenotene. Zmeraj se bo našel kdo, ki ga bo koval v zvezde, ga opeval kot svetnika, mu pel ode in psalme, pa tudi drugi, ki ga bo razglašal za živega hudiča. Ko je šel leta 1953 prvič v spopad s tedanjimi oblastniki, o katerih je rekel, da so navadni fičfiriči, reveži, kaplarji, ki so si nadeli generalske našitke, je narobe vstopil v vojaško spalnico namesto v skladišče orožja. Veliko soborcev je v Santiagu izgubil zaradi tega, pa je znal prav ta trenutek slabosti, pravzaprav poraza, pozneje vgravirati v zgodovino velikih zmag. Kdo ve, kako bi bilo, če v Mehiki ne bi srečal Argentinca Ernesta Guevare, mladega zdravnika, ki je kubansko druščino pravkar osvobojenih arestantov prežel z novo ideologijo. Boje na Sierra Maestri so vendarle začeli brez kubanskih komunistov, ki jih niso podprli. Po zmagi je dal Fidel komuniste izgnati, partijski sekretarji niso smeli priti domov niti umreti.

Fidel je pred leti, sredi osemdesetih je bilo, pripovedoval brazilskemu duhovniku Betu, da so denar za orožje gverilcev prispevali tudi Američani, iz Kostarike so ga pripeljali z ladjo. Potem je nekega dne Frei Beto prihitel s popravkom. Fidel pravi, da denarja od Cie ne bomo vpletali v zgodbo Revolucije. Prav, sem rekel, Fidel že ve, zakaj.

Veliko je doživel Fidel Castro, tudi več sto atentatov Cie je preživel. Na veliko ljudi je vplival, na marsikoga vpliva še dandanes. Navzoč sem bil na njegovih klepetih z novinarji, dopisniki iz Havane, naposlušal sem se njegovih neskončno dolgih govorov, intervjuja z njim pa nisem dočakal. Bil sem pač jugoslovanski dopisnik, s Titom pa si nista bila blizu. V gibanju neuvrščenih je bil sovjetski agent. Eden od starih mačkov mi je pripovedoval, da se pravzaprav nista sprla zaradi ideoloških razlik, ampak ga je, ko sta bila pošteno okajena, Tito ozmerjal s smrkavcem.

Intervjuje je podarjal zelo redko, samo velikim medijem, vedno z jasnim namenom. Medijsko sceno je obvladal kot nihče drug. Novinarja iz velikega, na zahodu vplivnega medija je izbral in povabil sam, ga tudi primerno gostil v Havani. Če mu ni bilo kaj prav, je dal novinarje tudi izgnati, v tem je bil pravi šampion.

Fidel se je bolan umaknil z oblasti sredi prvega desetletja tega stoletja, že skoraj dve desetletji je od njegovega oblastnega konca. Oblast je predal bratu Raulu, umrl pa je pred desetletjem. Stoletnico rojstva bodo v palači Revolucije častili do 4. decembra, takrat je pri devetdesetih umrl.

Mladi Kubanci se ga ne spomnijo, stari ga nekateri častijo kot božanstvo, več pa je tistih, ki mu že zamerijo težko življenje zadnjih skoraj sedmih desetletij. Lačni so, niti v službo in šolo ne morejo vsak dan, saj ni goriva, bedno se počutijo. Tako kot zdaj jim še ni bilo težko, severni sosedi, Trumpovi, se z njimi poigravajo kot z igračami. Take usode si prav gotovo ne zaslužijo.