Politiki s sindromom Ostržka. Zakaj jim nos ne zraste, vest pa otopi?

Eden takšnih je Donald Trump, njemu podobnih pa ne manjka niti pod Alpami. Če še niste opazili, Donald Trump laže zelo pogosto. Trump pa nikakor ni edini politik, ki ga ujamejo pri lažeh, čeprav je v tem morda bolj izurjen in bolj ploden kot večina ostalih. 

Toda kako politiki,  ali kdorkoli, ki redno laže,  sploh začnejo toliko lagati?  Na spletnem mestu Vox so na to temo prečesali teorijo psihološke znanosti in ugotovili, da ‘bolj ko lažemo, lažje nam postane lagati tudi v prihodnje’. Laganje tako postane spretnost, v kateri lahko postajamo vedno boljši. In Trump ima za seboj zares veliko vaje.

V raziskavi je 80 udeležencev sodelovalo v preprosti igri. Igrali so vlogo svetovalca. Gledali so 60 fotografij steklenih kozarcev z različnim številom kovancev ter morali partnerju, v resnici je bil ta raziskovalec, svetovati, koliko denarja je v kozarcu. Plačilo so prejeli glede na natančnost partnerjeve ocene.

V eni skupini so bili udeleženci spodbujeni k poštenosti: če je partner uganil pravilno, sta oba prejela nagrado. V drugih so bili spodbujeni k laži: če je partner precenil količino, je udeleženec dobil več, a naj partner za to ne bi vedel.

Kadar so bili motivirani za laganje, so udeleženci zlagali več.

“Začeli so z majhnimi lažmi – recimo vrednimi 1 funt – a to je naraslo do velikih laži, vrednih okoli 8 funtov,” je povedal soavtor Neil Garrett.

Nato so raziskovalci pri manjšem delu udeležencev opazovali možgansko aktivnost s pomočjo fMRI. Izkazalo se je, da se je ob navajanju na laganje zmanjšala aktivacija amigdale – možganske strukture, povezane z negativnimi čustvi.

“Vzburjenost je eden od znakov laganja,” pravi Sharot. Lahko se kaže v potenju ali hitrejšem srčnem utripu. To iščejo poligrafi. Če možgane laganje manj vzburja, to lahko pomeni, da se ga je človek navadil. “Če vzburjenost pade, je manj verjetno, da te bodo ujeli pri laži,” še dodaja.

Rezultate pa si lahko razlagamo tudi drugače. Udeleženci se morda preprosto naučijo, kako biti učinkoviti lažnivci.

Oriel FeldmanHall, nevroznanstvenica z Brown University, ki ni sodelovala pri študiji, pravi, da lahko struktura igre sama povzroči stopnjevanje laganja, saj ni nobenih posledic za pridobivanje denarja z nepoštenostjo.

“Morda pa so avtorji v resnici prikazali uspešno učenje,” je povedala in dodala, da po njenem avtorji študije niso omenili niti izključili te razlage.

Na to misel jo je napeljala njena lastna laboratorijska raziskava, v kateri so udeleženci dobili negativne povratne informacije o svojih sebičnih odločitvah, t.j. da so njihove odločitve škodovale drugim.

Tako so v enem od poskusov udeleženci dobili neprijetno izbiro: lahko bi vzeli denar, vendar bi s tem povzročili, da bi udeleženec v drugi sobi prejel električni šok. Ko so jim pokazali video posledic – ljudi, ki jih stresa elektrika -, so vzeli manj denarja.

Raziskave kažejo, da imajo nekateri močnejši fiziološki odziv na moralne dileme. In skrajne oblike laganja, kot je kompulzivno laganje, lahko kažejo na osebnostno motnjo. Ampak predpostavimo, da politiki niso nenormalni ali osebnostno moteni, temveč le običajni ljudje v okolju, ki nagrajuje laži. Ali obstaja način, kako takšne ohraniti poštene?

Sharot ima preprost predlog: “Morda lahko ljudi odvrnemo od nepoštenosti tako, da jih opozorimo na njihovo laž, tudi če je majhna, in poskusimo znova sprožiti čustveno reakcijo.”

Z drugimi besedami, opominjanje, da lažejo, lahko obudi negativni občutek, ki je morda le otopel. A to se lahko tudi obrne proti nam – ljudje lahko postanejo obrambno sovražni, če jih označijo za lažnivce.

Psiholog David Rand z Yalea je ugotovil, da ko so sodelovanje in resnicoljubnost postavljeni kot privzeta norma, ljudje praviloma delujejo bolj pošteno.

V manjši študiji sta politologa Brendan Nyhan in Jason Reifler ugotovila, da so bili kandidati na nižjih ravneh politične strukture, nekoliko bolj resnicoljubni v svojih kampanjah, merjeno z novinarskimi preverjanji dejstev. Zavedali so se namreč, da tvegajo svoj ugled in kariero.

Pa vendar, če se nekdo ponavljajoče vede nepošteno, je verjetno, da se je enostavno že čustveno prilagodil lastnemu laganju, je za Vox še povedala Sharot.

Kaj pa Trump – gre tu za poseben primer? Nevroznanstvenica tega sicer ni želela komentirati. Povedala pa je, da je vedno dobrodošel, da sodeluje v kakšni od njenih prihodnjih študij, da bi to ugotovili.