Policija v zadnjih vzdihljajih Golobove vlade vzpostavlja oddelek za preganjanje okoljskega kriminala – mimo kanala C0

2 hours ago 32

V zadnjih vzdihljajih svojega obstoja Golobova vlada – ki je sicer štiri leta gledala stran, ko je Zoran Janković skozi vodotok pitne vode polagal kanalizacijo kanala C0 – vzpostavlja nove policijske enote za “boj proti okoljskemu kriminalu”. Videti je, kot da se norčujejo iz nas.

V Policiji se najprej pohvalijo, da so se “vrsto let trudili za vzpostavitev in ureditev področja boja zoper okoljsko kriminaliteto”, Uprava kriminalistične policije pa je v zadnjem desetletju podala “več predlogov za specializacijo preiskovanja ter učinkovitejše odkrivanje okoljskih kršitev”. Kot pravijo, je generalni direktor policije Damjan Petrič zadnje predloge podprl in jih tudi uresničil s spremembami sistemizacije.

Preberite še: Janković bi slavnostno odpiral C0 – Bah Žibert: “Sinonim za korupcijo!”

Februarja je zato minister za notranje zadeve podpisal Akt o spremembah in dopolnitvah notranje organizacije policije, ki vzpostavlja kadrovsko in sistemsko ureditev za uspešnejši boj proti t. i. okoljski kriminaliteti. Na podlagi tega je bil v okviru Uprave kriminalistične policije ustanovljen Oddelek za premoženjsko in okoljsko kriminaliteto (OPOK), na regijski ravni pa skupine za premoženjsko in okoljsko kriminaliteto (SPOK). V teh enotah sta bili sistematizirani delovni mesti kriminalistični inšpektor specialist.

Oddelke naj bi krovno vodil Benjamin Franca iz GPU. V projektu je zagotovljenih približno 560.000 evrov za nabavo vozil, nakup opreme ter usposabljanje policistov in kriminalistov. Del teh sredstev je bil že namenjen nakupu dveh novih kombiniranih vozil za izvajanje poostrenih nadzorov na cestah. V nadaljevanju sledijo še intenzivna strokovna usposabljanja. Kaj bodo nadzirali, ni povsem jasno, so pa v spremnem besedilu omenjeni primeri, kot so Termit, Kemis, onesnaženje v Pivoli, izlitje pri Hrastovljah in onesnaženje pitne vode v Žalcu.

V promocijskem materialu so kot na tekmovanju za miss sveta dodali še dva citata Jacquesa Cousteauja (“Ljudje varujejo tisto, kar imajo radi.” in “Čas je, da prenehamo živeti na tem planetu in začnemo živeti z njim.”).

Nemi in gluhi v zvezi s kanalom C0

Da gre le še za en birokratski izum, ki je namenjen predvsem urejanju dobro plačanih služb za “depolitizirani” kader znotraj policije, daje misliti dejstvo, da – ko so naštevali okoljsko problematične primere – niso niti omenili Jankovićevega kanala C0 (t. i. “drekovoda”).

Gre za eno najhujših oblik okoljskega kriminala v naši deželi, v kateri sodelujejo tudi državni organi prek izpostav MJU v občini (upravnih enot). Skozi prisluhe smo poslušali, kako teče neposredna linija med izvršilno oblastjo (Golobovo vlado, ki odobrava dovoljenja) in lokalno samoupravo (Jankovićevo Mestno občino Ljubljana).

Spomnimo: kanal C0, pogosto imenovan tudi “drekovod”, je del projekta nadgradnje centralnega kanalizacijskega sistema v Ljubljani, katerega trasa poteka čez območje Ljubljanskega polja, ki predstavlja glavni vir pitne vode za več kot 300.000 prebivalcev prestolnice.

Strokovnjaki so si že ves čas enotni, da gradnja kanalizacijskega voda čez vodovarstveno območje predstavlja nesprejemljivo tveganje za onesnaženje pitne vode. Hidrogeologi opozarjajo, da je Ljubljansko polje izjemno prepusten prodnati vodonosnik, kar pomeni, da bi v primeru poškodb ali puščanja kanalizacije fekalne vode zelo hitro pronicale v podtalnico. Po besedah nekaterih strokovnjakov z Univerze v Ljubljani naj bi bila samočistilna sposobnost tega vodonosnika omejena, zato bi lahko že manjše onesnaženje imelo dolgoročne posledice za kakovost pitne vode. Poleg neposrednega tveganja za vodo kritiki izpostavljajo tudi širši okoljski vidik. Morebitno onesnaženje vodonosnika ne bi vplivalo le na oskrbo s pitno vodo, temveč tudi na ekosisteme, povezane s podtalnico. Ker gre za strateški naravni vir, bi bila sanacija v primeru večjega onesnaženja izjemno zahtevna, dolgotrajna in finančno skoraj neizvedljiva.

Dodaten problem, ki ga izpostavljajo strokovnjaki, so mehanske poškodbe. Kanal C0 poteka po območju, kjer so možni potresi, pa tudi na območju z visoko ravnjo podtalnice. Gradbeni inženirji opozarjajo, da noben cevovod ni popolnoma neprepusten na dolgi rok, še posebej ne v razmerah, kjer prihaja do premikov tal ali staranja materialov. Tudi če je sistem zasnovan po najvišjih standardih, obstaja tveganje, da bo v desetletjih uporabe prišlo do razpok ali puščanja, kar bi neposredno ogrozilo vodni vir.

Ob vseh teh pomislekih pa je ARSO (Agencija Republike Slovenije za okolje) sprejela bizarno odločitev, da za kanal C0 ni potrebna presoja vplivov na okolje (PVO). Upravna enota Ljubljana pa je nato izdala gradbeno dovoljenje za kanal C0 na podlagi že obstoječih aktov, med katerimi je bila ključna prav odločitev ARSO, da presoja vplivov na okolje ni potrebna. Pri tem je treba poudariti, da gre v obeh primerih za organe izvršilne oblasti (ARSO deluje pod Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo, upravne enote pa so izpostave Ministrstva za javno upravo).

Gre torej za eklatanten primer, kjer je videti, da sta se dva vplivna politika (eden šef izvršilne oblasti in drugi šef občine) mimo vseh ustaljenih norm dogovorila, da se bo okoljsko škodljiv projekt zaključil, ne glede na ceno za okolje. Če nove “enote” policije, ki preiskujejo okoljski kriminal, tega ne znajo zaznati kot sum kriminala, potem je povsem vseeno, ali obstajajo ali ne.

Zakaj sploh potrebujemo okoljsko policijo?

Postavlja pa se še bolj osnovno vprašanje: kaj bodo “posebne okoljske enote” sploh počele, saj imamo že do zdaj ustrezne organe, ki okoljske prestopke preiskujejo in nato podajo prijavo policiji.

V Sloveniji namreč že obstajajo specializirani organi, katerih osnovna naloga je nadzor nad okoljskimi kršitvami, kot sta Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in energijo in Agencija Republike Slovenije za okolje. Ti razpolagajo s strokovnim znanjem, podatki in zakonskimi pooblastili za spremljanje stanja okolja ter ugotavljanje nepravilnosti, zato se postavlja vprašanje, ali je smiselno, da policija vzpostavlja dodatne specializirane enote za isto področje.

Takšna odločitev bo kaj hitro vodila v podvajanje pristojnosti in povečanje birokracije, kar pogosto pomeni počasnejše postopke in manj jasno odgovornost med institucijami, kar je v Sloveniji že folklora: Inšpektorat in agencija se bosta sklicevala na policijo, ta pa na agencijo in inšpektorat. Namesto jasnega sistema, kjer bi okoljski organi zaznali kršitev in po potrebi vključili policijo, se bo skoraj gotovo ustvarilo prekrivanje nalog, kjer ni več povsem jasno, kdo vodi posamezen postopek. Ob tem velja poudariti, da imajo okoljski inšpektorji specifična strokovna znanja s področij, kot so ravnanje z odpadki, kemija ali varstvo voda, ki jih policija praviloma nima v takšni meri, zato bi bilo smiselno, da ostanejo nosilci teh postopkov – zakaj je torej potrebno uriti dodatne policijske enote?

Z vidika učinkovitosti bi lahko bil bolj logičen model tak, da inšpekcijske službe opravljajo nadzor in strokovno obravnavo primerov, policija pa se vključi takrat, ko gre za sum kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da se sredstva in kadri razpršijo med več institucij, namesto da bi se okrepile že obstoječe strukture. Glede na to, da Jankovićev “drekovod” v novih specializiranih enotah sploh ni omenjen, je več kot očitno pričakovati, da se tudi z dodatnimi okrepitvami ne bodo znali spopadati z okoljskim kriminalom.