»Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek« (Lk 5,8)

Kakšno stališče imamo do greha in do grešnosti? Ko govorimo o odnosu do greha, smo ljudje razpeti med dvema skrajnostma. Ena skrajnost je, ko kdo pravi, da nima nobenega greha, druga skrajnost pa je ta, da se ima nekdo za tako velikega grešnika, da ob tem misli, da mu niti Bog ne more pomagati ter, da je najbolje, da se umakne od njega.

Peter in Jezus

V Lukovem evangeliju imamo apostola Petra, ki je pravno primer te druge skrajnosti. Osebno v učenju Cerkve nisem posebej zasledil, da bi se kdo s tem primerom posebej ukvarjal, zato bom skušal na tem mesu podeliti svoje mišljenje. Ob liku apostola Petra je fascinantno to, da je bil človek, ki si je predstavljal življenje s Jezusom čisto po svoje, vendar Jezus ni nikoli obupal nad njim, še več, postavil ga je za poglavarja novoustanovljene Cerkve.

V evangeljskem odlomku iz Lukovega evangelija (Lk 5,1–11) lahko najprej beremo, kako je Jezus učil množico iz Petrovega (Simonovega) čolna, nato pa je Petra spodbudil, da odrine na globoko in vrže mreže, da bi ulovil ribe. Peter mu sicer pojasni, da se je skupaj z drugimi ribiči vso noč trudil, vendar niso nič ujeli. Dodal pa je še, da bo vseeno na njegovo besedo vrgel mreže.

Ali si moramo ljudje zaslužiti Gospodovo ljubezen?

Na tem mestu lahko pohvalimo Petra, ker je, kljub temu da je bil nedvomno velik ribiški strokovnjak, poslušal Jezusa, ki je bil po stroki tesar. Peter bi lahko namreč Jezusa na hitro odpravil z besedami, češ, kaj boš ti mene učil, ko pojma nimaš o ribiški dejavnosti. Peter pa je vseeno naredil tako, kakor mu je predlagal Jezus.

Evangelist Luka poroča, da je so Peter in drugi ribiči ulovili toliko rib, da so se jim začele trgati mreže (Lk 5,6). Nato pa pride ključna reakcija Petra. Ko je videl, da so ulovili toliko rib, reče Jezusu: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek« (Lk 5,8). Peter ob bližini Jezusa spozna, da je grešen človek, vendar ga to spoznanje nagiba k temu, da zaradi svoje grešnosti, ni vreden, da bi bil ob Jezusu.

Dve skrajnosti: nevreden Boga zaradi greha in biti samozadosten brez greha

Ključna napaka, ki jo delajo mnogi ljudje, je ravno v tem, da se nimajo za vredne Božje ljubezni. Mnogi se zavedajo svoje grešnosti in ujetosti v lasten greh. Vendar jih to zavedanje sili k oddaljevanju od Boga, namesto, da bi mu bili ob takšnih situacijah še bolj blizu. Znova in znova si moramo namreč ozaveščati, da se Jezus Kristus ni učlovečil zato, da bi iskal tiste, ki so neoporečni, ampak predvsem tiste, ki jih grešnost onemogoča, da bi živeli življenje v polnosti.

Primer nekoga, ki ga je nevrednost zaradi greha pripeljala v obup je apostol Juda. Juda Iškarijota poznamo predvsem kot tistega, ki je Jezusa izdal in ga izročil tedanjim verskim veljakom, ki so ga obsodili na smrt. Kljub izdajstvu in težkemu grešnemu dejanju, bi lahko rešil samega sebe, če bi svoj greh izročil Jezusu. Ker ni verjel v moč Božjega odpuščanja, je obupal sam nad sabo in storil samomor. Na ta način je v izročilu Cerkve poznan kot »sin pogubljenja« (Jn 17,12).

Kdor govori, da zaradi grešnosti ni vreden Božje bližine, je nasedel hudemu duhu. Prav tako je nasedel hudemu duhu tisti, ki govori, da je brez greha. Tako prvi, kot drugi, menita, da lahko hodita po poti življenja brez Boga. Odrešenje za tistega, ki misli, da zaradi grešnosti ni vreden Boga, je v tem, da pride do spoznanja, da je Gospod Jezus prišel na svet za vse naše grehe. Odrešenje za tistega, ki misli, da je brez greha pa je v tem, da se postavi pod Božjo luč, spozna svojo grešnost in jo izroča Gospodu.

Človek je sam sebi največji sovražnik

V nadaljevanju odlomka lahko beremo, da Peter ni ostal v prepričanju, da zaradi grešnosti ni vreden Jezusove bližine, ampak je še naprej poslušal Jezusa. V nadaljevanju mu je namreč Jezus rekel: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi (Lk 5,10). S tem mu je Jezus povedal, da naj se ne boji samega sebe in svoje grešnosti, ter naj bo kljub temu pastir črede, ki mu jo je kasneje zaupal.

Ob tem primeru lahko vidimo, da je človek v bistvu sam sebi svoj največji sovražnik. Na podlagi nekih površnih ocen, ki so praviloma posledica strahu pred samim samo, sami sebi onemogočamo, da bi živeli v polnosti. Naša grešnost in druge človeške pomanjkljivosti nam služijo za izgovor, da se v življenju ne premaknemo iz mrtve točke.

Jezus Kristus je edini v vesolju, ki lahko uniči našo grešnost

Odrešenje v Jezusu Kristusu pa je ravno v tem, da se ne zanašamo na lastno človeškost, ampak, da svoje življenje gradimo na Božjih milostih. V prvi vrsti je rešitev v tem, da se nehamo ukvarjati z lastno grešnostjo, na način, da sami sebe pomilujemo. Od Kristusove žrtve na križu dalje naša grešnost ni več naša, ampak je Kristusova. Če smo spoznali, da smo grešniki, grešnost ne zadržujmo v sebi, ampak jo preložimo na Kristusa v zakramentu sprave.

Nauk Cerkve nam govori, da nihče drug ni sposoben uničiti greh, kakor ravno Jezus Kristus. Ukvarjanje z lastno grešnostjo, brez Kristusa, je podobno Sizifovemu delu. Takšen način nas lahko hitro pahne v monotonost vsakdanjika, kar nam lahko kmalu prinese obup nad življenjem. V primeru, da se na podlagi vere odločimo našo grešnost izročiti v Kristusove roke, pa bo naše življenje dobilo nov zagon.

Smrt je vrata v večno veselje

Ne smemo pozabiti, da pri iskreni izpovedi grehov in kesanju, nismo deležni samo odpuščanja, ampak znova prejmemo posvečujočo milost, ki smo jo prejeli pri krstu- Kdor pa živi v posvečujoči milosti, živi na način nebeškega kraljestva. Prav tako je, kdor živi v posvečujoči milosti, pripravljen za vstop v nebeško kraljestvo, ki ga čaka po smrti. Ravno to je točka, ki ji Cerkev danes vsekakor posveča premalo pozornosti.

Človek, ki živi v posvečujoči milosti se ne ukvarja s strahom pred smrtjo, ampak smrt za njega predstavlja samo vrata v večno veselje, ki mu ga je ravno s svojo žrtvijo na križu pripravil Jezus Kristus. Torej, če želimo živeti srečno in neobremenjeno, se obrnimo na našega Gospoda Jezusa Kristusa in mu izročajmo vso našo človeško krhkost. Gospod Jezus nas bo namesto tega okrepil z neskončno Božjo močjo in pristno Božjo ljubeznijo.

The post »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek« (Lk 5,8) appeared first on Scutum Fidei.