Povezava med zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače in pisanjem Vedrana Rudan je na prvi pogled morda manj očitna, kot se zdi. Rudanova piše romane, kolumne in osebno izpovedno prozo, Milena Miklavčič pa je ustvarila obsežen dokumentarni arhiv resničnih življenjskih pričevanj. Kljub temu ju povezuje nekaj zelo pomembnih skupnih točk.

Prva je pogum pri odpiranju prepovedanih tem.

Ko je Vedrana Rudan začela odkrito pisati o nasilju v družini, o poniževanju žensk, o spolnosti, staranju, bolezni in družbeni dvoličnosti, je marsikoga šokirala. Ne zato, ker bi si te teme izmislila, temveč zato, ker jih je iz zasebnosti prenesla v javni prostor.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače. Pred njenim izidom so bile zgodbe o spolnem življenju naših babic in dedkov, o nasilju, incestih, posilstvih, neželenih nosečnostih, prisilnih porokah in ponižanjih večinoma zaklenjene za štirimi stenami. Knjige so odprle vrata v svet, o katerem se je govorilo le šepetaje.

Druga povezava je glas žensk.

Čeprav Rudanova pogosto piše iz lastne izkušnje, njene zgodbe govorijo v imenu številnih žensk, ki so bile preslišane ali potisnjene na rob.

Tudi v Ognju, riti in kačah niso za igrače slišimo predvsem ženske glasove. Kmetice, delavke, gospodinje, služkinje, matere in dekleta pripovedujejo o življenju, ki ga uradna zgodovina skoraj nikoli ne omenja. Obe avtorici kažeta, da se resnična zgodovina pogosto skriva v kuhinji, spalnici, porodni sobi ali za vrati domače hiše.

Tretja povezava je zavračanje olepševanja.

Vedrana Rudan ne olepšuje ljudi, odnosov ali družbe. Piše neposredno, pogosto brutalno iskreno.

Tudi pričevanja v Ognju, riti in kačah niso za igrače niso polepšana. Ljudje pripovedujejo tako, kot so živeli: o lakoti, strahu, nasilju, pijančevanju, osamljenosti, pa tudi o ljubezni, vztrajnosti in preživetju. Pri obeh velja prepričanje, da resnica ne potrebuje ličil.

Morda pa je najpomembnejša povezava v tem, da obe rušita molk.

Rudanova molk razbija z glasnim protestom in jezo.

Milena Miklavčič ga razbija s potrpežljivim poslušanjem.

Rudanova pogosto udari po mizi in zahteva odgovor.

Milena Miklavčič ponudi prostor, da odgovor povedo drugi.

Prav zato bi lahko rekli, da hodita po isti poti, vendar vsaka po svoje. Obe verjameta, da družba napreduje šele takrat, ko si upa pogledati v tiste dele svojega življenja, ki jih je dolga desetletja skrivala. Razlika je le v orodju: Vedrana Rudan uporablja pero polemika in upornice, Milena Miklavčič pa pero zapisovalke in varuhinje kolektivnega spomina.

Če bi moral to povezavo strniti v en sam stavek, bi zapisal:

Vedrano Rudan in zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače povezuje pogum, da spregovorita o tem, o čemer je družba predolgo molčala – le da Rudanova govori v svojem imenu, Milena Miklavčič pa v imenu tisočev ljudi, ki so ji zaupali svoje zgodbe.

Vedrana Rudan

Vedrana Rudan se je rodila leta l949 v Opatiji. Živi na Reki. Je kolumnistka hrvaškega tednika Nacional. Njen prvenec Uho, grlo, nož je postal prodajna uspešnica na Hrvaškem in v Srbiji. Delo je prevedeno tudi v angleški, makedonski, poljski, nemški in slovenski jezik. Po motivih tega romana sta bili v beograjskem Ateljeu 212 in v zagrebškem Teatru 101 zaigrani tudi gledališki predstavi. Avtorica je na Hrvaškem in v Srbiji izdala že svoj drugi roman Ljubezen na zadnji pogled. (Goga)