PODALJŠANI TEST: Kaj mi je všeč pri (»pametni«) robotski kosilnici?

Nekoliko sem podaljšal testiranje robotske kosilnice Ecovacs GOAT A-1600, jo dejansko umestil v našo skrb za trato in ji tudi dodatno razširil področje delovanja. Tako zdaj že lahko vidim, kakšna je izkušnja, če si zadevo omislite, kje so glavne prednosti in tudi kakšen pomislek.

Robotske kosilnice še zdaleč niso novi pripomočki, toda zelo razširjene še vedno niso. Še posebej ne te, ki se znajo orientirati po vrtu. Tako se nas večina šele spoznava z njimi in mora zaradi njih tudi kaj prilagoditi zunaj hiše. Če je bila prej ovira za večji razmah nujnost obdajanja trate s kablom oz. žico, ki je zamejevala prostor košnje, je pri novi generaciji še vedno cena naprave. Pri nas prvo (vkopavanje žice) ne gre oz. nima smisla, razen če bi se omejili na zelo majhen del površine, ki jo lahko zdaj prepustimo v »obdelavo« robotu. Za drugo seveda vsak zase ve, koliko lahko in je pripravljen odšteti za takega vrtnega pomočnika. Sam mislim, da je nekaj dobrih razlogov, ki bi me lahko prepričali.

Prvo, za kar je treba poskrbeti, je vtičnica za napajanje robotove polnilne postaje (potencialne tudi referenčne za pozicioniranje). Nato pa še za primerni mesti za obe postaji. To ni tako trivialno, kot se morda sliši, kajti oboje mora biti na smiselnem mestu in kabli ne morejo biti potegnjeni čez pol vrta.

Pri tokratnem testiranju sem pričakoval, da bom imel več težav z iskanjem ustreznega mesta za sprejemno-oddajno satelitsko postajo, ki skupaj s sprejemnikom in (linearnim) lidarjem v samem robotu skrbi za določanje pozicije znotraj vnaprej ustvarjenega »zemljevida.« Za testne namene namreč zadevo običajno postavim nekam bolj na odprto, da je signal kar najboljši, blizu namestim še priključno postajo robota, napeljem do tja kabel za napajanje, in preizkušam z najboljšo možno postavitvijo za delovanje naprave, četudi provizorično (s prej omenjenim kablom čez vrt). Toda z vidika stalne postavitve taka rešitev ni primerna. Pri iskanju slednje sem začudeno ugotovil, da referenčna postaja skoraj pod napuščem dovolj zgledno sprejema signal in z njim tudi zlahka doseže robota na vse konce, kamor se ta poda (oz. ga pošljem). Priključna postaja je prav tako skoraj tam, kjer nam ustreza, vendar jo utegnemo prestaviti še za približno meter proti hiši in malce »za vogal« nadstreška za avtomobile. Pri čemer upamo, da to ne bo vplivalo na komunikacijo, vsekakor pa ne bi smelo glede signala brezžičnega omrežja, s čimer sem imel težave na »odprtem.« V kratkem ga bom sicer še nekoliko nadgradil, ker nisem zadovoljen s tem, kako »pronica« na vrt.

Kako lahko poskrbite za varnost robotske kosilnice, si preberite v članku na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Nekaj časa izgledi za resno testiranje niso bili najboljši. Po zaključku prvega dela je nastopilo sušno obdobje, trave skorajda ni bilo, zgolj rumena, posušena ruša. Toda v zadnjih dveh tednih je popolnoma oživela in ob stalnem pospešeno raste, tako da jo je treba kositi na nekaj dni, da ne postane previsoka. Tu se pokaže prava vrednost robota, ki ga lahko pošljem na »obhod« neomejeno pogosto. Pošteno priznajmo, da klasične kosilnice nihče tako pogosto ne tišči naokrog po vrtu. Tudi trava je zaradi tega lepša, med drugim robota lažje pošljemo ob urah, ko je še malce vlažna in se lepše reže. Velika prednost je tišina delovanja, saj vas noben sosed ne bo prijavil, da mu v soboto ali bognedaj celo v nedeljo kazite mir. Ugotovil sem tudi, da lahko z »daljinskim upravljanjem« dokaj dobro pokosim še tiste predele, ki jih robot pri svojem delu morda izpusti, samo še tisto povsem ob drevesih in še kje je treba postriči ročno ali morda s kosilnico na nitko.

Dodatna površina, ki sem mu jo določil, je na drugi strani našega dovoza, prek katerega se robot zlahka zapelje, zanimivo, da vedno po enaki poti nekoliko v ovinek, po kakršni sem ga peljal v prvo. Tudi klanec, da doseže ravnino, mu ne predstavlja težav, mu pa vseeno nisem določil, da bi ga kosil. Nekaj ročnega dela nam vendarle še ostane.

Pogosto ga na isto območje pošljem po dvakrat, podobno kot tudi robotski sesalnik, ker v prvo kaj izpusti, v dveh obhodih pa večinoma lepo pokosi vse. Tudi zaradi tega in nasploh, če imate veliko površino, priporočam robota s konkretno avtonomijo baterije in predvsem hitrim polnjenjem. Če je namreč baterija napolnjena v pol ure, gre lahko takoj nato nazaj na delo – še posebej pomembno, če lovite ure, ko sonce še ni premočno, ali konec dneva –, kot če polnjenje denimo traja dve uri. Dotični model je take vrste, zato sem s tem vidikom zelo zadovoljen. Všeč mi je tudi, da skorajda ni dela z robotom. Malce ga je treba občasno očistiti, to pa je tudi vse. Za zdaj še ne kaže, da bi bilo treba menjati rezila, navsezadnje razen jabolk, ki pospešeno padajo na tla, ne zadeva ob veliko ovir. Kjer pa bi si res želel izboljšavo robotovih algoritmov, je v tem, da ne bi prepoznaval višjih (in močnejših) bilk kot ovir, temveč bi z veseljem zapeljal čeznje. Dozdajšnje posodobitve vdelane programske opreme tega niso spremenile.

The post PODALJŠANI TEST: Kaj mi je všeč pri (»pametni«) robotski kosilnici? appeared first on Tehnozvezdje.