Pod zvezdami brez dovoljenja

Poletna obalna krajina Slovenske Istre vsako leto privabi množice turistov, a med njimi tudi vse več tistih, ki se odločajo za kampiranje izven urejenih območij. Ti »divji« kampisti običajno prenočujejo v avtodomih, kombijih ali šotorih, parkiranih ob obali, v naravi ali celo na zasebnih zemljiščih brez dovoljenja, skratka zunaj uradno urejenih kampov ali postajališč za avtodome. Na prvi pogled gre za nedolžen stik z naravo, toda za lokalno okolje in skupnost ta praksa pogosto pomeni prestop meje sprejemljivega.

V Sloveniji je tovrstna praksa prepovedana z zakonom, razen če ima kampist izrecno dovoljenje lastnika zemljišča. V naravnih parkih, obalnih zaščitenih območjih in kmetijskih površinah pa so pravila še strožja. Tolerira se zgolj krajše mirovanje vozil brez razgrnjene opreme – brez miz, stolov, tend. V nasprotnem primeru se kampist lahko znajde v prekršku, kazni pa segajo od 40 do 400 evrov.

Pogledi drugod po Evropi so različni. V Nemčiji je mogoče eno noč prenočiti na parkirišču, če gre za namen počitka. Norveška dovoljuje kampiranje do dveh noči, če ste vsaj 150 metrov oddaljeni od naselij. Po drugi strani pa je v Avstriji, Hrvaški in večini Italije divje kampiranje strogo prepovedano, z redkimi izjemami.

Čeprav divji kampisti morda ne postavijo ograje ali betonskih temeljev, pustijo za seboj sledi, ki niso vedno vidne na prvi pogled. Na zavarovanih območjih Slovenske Istre so že opazili številna nezakonita kurišča, neurejena odlagališča odpadkov, celo človeške iztrebke sredi narave. Poleg vizualnega in ekološkega vpliva pa je še ena skrb globlja – onesnaženje podtalnice. Mnogi avtodomi niso opremljeni z ustreznimi sistemi za ravnanje z odpadnimi vodami, fekalije in kemikalije pa pogosto končajo neposredno v zemljo ali celo v bližnje potoke.

Divje kampiranje ni le vprašanje zakonodaje, temveč predvsem vprašanje odnosa do prostora, ki ga vsi uporabljamo – nekateri le za konec tedna, drugi vse življenje. Ko neurejeno kampiranje postane množični pojav, izgubi svojo romantično plat in postane okoljski in družbeni problem.

Občine in država se sicer trudijo z redarstvom, postavljanjem znakov in podeljevanjem glob, a brez širšega zavedanja in sodelovanja – tako kampistov kot domačinov – bo Istra iz sezone v sezono bolj utrujena. Če narava ni prostor brez pravil, potem svoboda taborjenja ni več stvar izbire, ampak odgovornosti.

Ana Zupan