POD PREPROGO: Z gorjačo nad otroke

Desnica se je na proteste mladih odzvala, kot edino zna: nagonsko, z vojsko na ulicah in zaostritvijo kazenskih predpisov, že deveto, odkar vlada Giorgia Meloni. Rezultat? Prepolni zapori za mladoletne in še hujši izgredi na protestih. Kajti represija le stopnjuje frustracijo mladih na obrobju.

Treba je prepoznati vzroke stiske mladih, da bomo znali nasloviti njihove potrebe, tako tiste izrečene na shodih za pravico do študija in proti oboroževanju, kot tiste neizrečene, morda nezavedne, v ozadju izbruhov neracionalnega nasilja. Politični protesti študentov so eno, plenjenje trgovin je nekaj drugega.

Vsem protestom mladih po svetu pa je skupen upor generacije brez bodočnosti. Za oblast so nevidni. Na vprašanje, zakaj si je dal masko na obraz, je najstnik odgovoril, »zato, da me bodo videli«. Drugi prizna, da je nasilje grda stvar, »a nujna, da nas opazijo«.

Ta generacija je produkt razkroja liberalnega kapitalizma v monopolni neoliberalizem, ki elitam dopušča prosto plenjenje družbenega bogastva. Ena od dogem neoliberalizma je bila t. i. trickle down teorija: če bogatim dovoliš neomejeno kopičenje denarja, bo z njihovih bogato obloženih miz kaka drobtina padla tudi za reveže. Drobtinic že zdavnaj ni več, koncentracija bogastva v rokah elit pa večja kot kdajkoli v zgodovini.

Vlade nič več ne odločajo. V Evropi je politična oblast le še brezobličen birokratski stvor v službi interesov tehno-finančnih elit, povsem indiferenten do potreb lastnih populacij. Kaj bi odgovorili ljudje, ko bi jih vprašali, ali si želijo več orožja? Ali se bojijo Rusije? Bi svoje otroke poslali na fronto? So za pravični dohodek za vsakogar? Boljše zdravstvo in šolstvo? Mir? Družbeno pravičnost?

V demokraciji naj bi volja ljudi usmerjala politiko, v naših družbah jo interesi elit. Volitve so vse bolj votel in manipuliran ritual. Formalna demokracija nam dopušča svobodo mnenja, do neke mere tudi proteste, da se izkašljamo, medtem ko politika odloča mimo nas. Ko nam prekipi, ker so hrana, dizel, stanarine, šolnine in stroški za zdravje nevzdržni, nas naščuvajo proti priseljencem, da se le ne bi uprli pravim plenilcem.

Za mlade ni več niti tiste majhne doze »panem et circenses«, s katero nas je uspavala potrošniška kultura. Finančni turbokapitalizem potrošnje ne potrebuje več, denar proizvaja iz denarja, iz vojn in ga razmnožuje z umetno inteligenco. Mladim zapušča orjaški javni dolg, oropano okolje in podnebno moro. Denar za študentske domove iz pompozno poimenovanega plana Next generation EU je Giorgia Meloni podarila nepremičninarjem, ki zdaj terjajo tisoč evrov mesečno za študentsko sobo.

Protesti proti vsemu temu so utemeljeni, ko so politično osveščeni in ciljajo na alternativo. Velika večina je nenasilnih. Včasih se mednje pomešajo nasilneži, ki so drug problem, kot so problem načrtne provokacije oblasti. Francesco Cossiga je leta 2008 lepo pojasnil, kako s provokatorji zanetiti iskrico nasilja, da ravs izjalovi še tako upravičene proteste. Videli smo jih na delu na G8 v Genovi leta 2001, vidimo jih v Franciji, na posnetkih iz Metza, Reimsa, Pariza, kjer so v črno oblečeni policisti pomešani med demonstranti metali kamne in petarde na kolege v bojni opremi, da so izzvali naskok s pendreki. V Milanu se je profesorica golih rok postavila med policijo in tepene dijake. Mar ni naloga policije, da ohrani mirno kri? Ali so imeli drugačne ukaze?

Povsem druga zgodba je noro plenjenje mlajših bratcev in sestric protestnikov v nedeljo v Milanu. Tu ni bilo politike, le neizmerna socialna beda. Seveda, niso kradli hrane, ampak telefone, superge, puloverje in jakne. Za najstnike so še pomembnejši kot hrana, da si del nečesa, da nisi out. Mnogi so druga generacija priseljencev, rojeni so v Italiji, a so že razumeli, da niso, kot vsi drugi. Da v tiste trgovine nimajo vstopa če ne s silo. Ne kontestirajo sistema, ampak to, da jih je sistem izključil.

Nekateri so še otroci, 11 ali 12 let stari. Kaj naj z njimi? Vprašanje za pedagoge, psihologe, sociologe, ne za policiste in sodnike. Mogoče jih je kdo naščuval v kolektivno orgijo, katere posledic se niti ne zavedajo. Če se jih kdo zaveda, pa mu itak ni mar, saj nima česa izgubiti. V tej družbi že prej ni bilo prostora zanj. To so vprašanja, ki terjajo premišljen odgovor in ukrepe politike. Kot terja odgovor krik študentke: »Pobrali ste nam vse, pustite nam vsaj bodočnost!«