POD PREPROGO: Priložnost za pet klofut režimu

En teden nas loči od referendumov 8. in 9. junija. Medijski mrk kaže, kako so moteči za režim na oblasti. Namenoma govorim o režimu, saj je vladna koalicija, ki si lasti absolutno oblast, leta 2022 prejela manj kot 28 odstotkov glasov vseh upravičencev, točneje 43,8 odstotka ob komaj 63,9-odstotni udeležbi.

Padajoča udeležba je posledica nezaupanja v vodilni razred, ki pa uspeva prav na malodušju državljanov. Manjša je udeležba, večja je možnost, da ostanemo na oblasti, je njihov moto. Zato ljudi odkrito pozivajo, naj ne volijo na referendumih. Delno gre za taktiziranje. Ker pričakujejo, da bo večina glasovala DA, si želijo prilastiti tudi fiziološko volilno abstinenco, da bi referendumi propadli in bi ostalo vse po starem.

V igri pa je še nekaj večjega. Politologi opozarjajo na krizo liberalne demokracije, ko si organizirane manjšine - oligarhije - tudi z manipulacijo tradicionalnih in digitalnih medijev pridobijo relativno večino glasov, kolikor je pač dovolj za večino v parlamentu, in se potem obnašajo kot absolutni gospodarji države.

To avtoritarno pojmovanje demokracije je v nasprotju z duhom in določili republiške ustave, ki je več kot zgolj liberaldemokratična. Ustava je bila sad upora proti fašizmu in treh velikih miselnih tokov: socializma, liberalizma in katolicizma. Ko jemlje na znanje družbene neenakosti, cilja na njihovo stvarno in ne le formalno preseganje, na odpravo socialnih vzrokov neenakosti. Ustava ni samo liberalna: je tudi socialna, pluralna in konfliktna.

To pomeni, da priznava konflikt kot motor družbenega napredka. Demokracija se ne izčrpa v volilnem ritualu enkrat vsakih pet let, ampak pomeni stalno soočanje konfliktnih družbenih interesov. Ustava zato določa instrumente za omejevanje samovolje izvršne oblasti in za razreševanje konfliktov po demokratični poti.

Referendum je najpomembnejši tak instrument. Že sama republika je nastala z referendumom. Nič manj pomemben mejnik je bilo glasovanje o razporoki leta 1974, ko je klerikalno-desna naveza skušala izničiti pridobitve družbenih gibanj ob koncu 60. let. Potrditev razporoke je botrovala novemu družinskemu zakoniku, ki je leta 1975 vsaj na papirju odpravil patriarhat in zastarelo zakonodajo.

Referendumi o splavu, jedrski energiji, depenalizaciji rabe lažjih drog so prispevali še nekaj družbenih premikov. Potem je prišlo do padanja udeležbe tudi zaradi zlorabe referendumov s strani radikalcev: brez ustavnih je vseh referendumov doslej bilo že 72.

Po letu 1995 ni bil več dosežen 50-odstotni kvorum razen enkrat, leta 2011, ko je glasovalo 55% volivcev, ki so zavrnili privatizacijo vodnih virov in po letu 1987 spet potrdili, da nočejo jedrskih elektrarn. Četudi je politika potem prezrla glasovanje o vodi in se zdaj spet zavzema za nuklearke, je referendum imel veliko politično težo. Dal je samozavesti levi sredini in dokončno zamajal Silvia Berlusconija, čigar politična parabola se je klavrno končala nekaj mesecev kasneje.

Le spletkarjenje predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je potegnil iz cilindra Maria Montija in preprečil volitve, na katerih bi leva sredina po napovedih zanesljivo zmagala, je izvotlilo politični naboj glasovanja in ohranilo status quo.

Sledila so leta, ko se je z Matteom Renzijem tumor neoliberalizma zajedel v italijansko socialdemokracijo. Letošnji referendumi so obračun prav z Renzijevo kontrareformo delovnega prava, ki je izničila ključna določila delavskega statuta iz leta 1970. Dve vprašanji ciljata na omejitev nezakonitih odpustov, eno zadeva varnost na delu in odpravo popolne deregulacije podzakupov, četrto želi omejiti zlorabo delovnih pogodb za določen čas. Peti referendum bi z 10 na 5 let razpolovil čas za pridobitev državljanstva, kar nima veze z ilegalnim priseljevanjem, ampak gre za ureditev statusa in torej integracijo tujcev, ki zakonito živijo v Italiji.

Uspeh referendumov bi pomenil korak v smer družbene pravičnosti in zaščite najšibkejših. Bo kvorum dosežen? Ne bo lahko. Precedens iz leta 2011, ko je šlo za vodo, pa je spodbuden. Tudi takrat so vsi napovedovali nizko udeležbo, a so jih ljudje demantirali. Solidna udeležba bi ne glede na kvorum levi sredini vlila samozavesti in ji nakazala smer, da spravi z oblasti fašistoidno oligarhijo.

Zato je vredno glasovati petkrat DA.