POD PREPROGO: Morda je čas za globalni šverc

V Novi Gorici in Gorici se odpira Evropska prestolnica kulture, ki je z usmerjenostjo v podiranje meja v protitoku s trenutnimi trendi v svetu. Na to kaže že nadležna navzočnost policije in vojske na meji. Ko bomo danes poslušali vzhičene besede o brezmejnosti, prijateljstvu in medsebojnem zaupanju, dajmo se spomniti na oborožence, ki bodo že jutri spet na meji, zdolgočaseni ob zavesti lastne nepotrebnosti. Saj niso tam zaradi kontrole, ampak zaradi politike ustrahovanja javnosti z izmišljeno teroristično in prenapihnjeno migrantsko grožnjo.

Še bolj je GO! 2025 v protitoku z Evropo danes. Apoteoza jezikovne in kulturne mnogoterosti od vselej pluralnega goriškega prostora, ki je skozi 20. stoletje kljuboval poskusom brisanja raznolikosti v imenu etnične čistosti nacij, nas nagovarja z evropsko utopijo, ki ni nikoli polno zaživela in se zdaj razkraja pod udarom suverenizmov, nacionalizmov, rasizmov.

Ljudje v obmejnih krajih, ki na svoji koži še nosimo brazgotine nacionalističnih ran, najbolje vemo, kako nevarno je postavljanje novih zidov vsevprek po stari celini in svetu. Prav tu ob meji smo znali skozi desetletja izoblikovati strategije kljubovanja, uporništva za preživetje. Najbrž ga ni Goričana na obeh straneh meje, ki se ne bi kdaj preizkusil v švercu.

Spomin na to anarhistično epopejo kljubovanja vsiljenim omejitvam se ohranja v muzejčku v nekdanji carinarnici na Pristavi/Rafutu. Že namestitev v nekdanji carinarnici je nemeza in posmeh obrobja centralizmu nacionalnih držav. Muzej je poklon domiselnosti in uporništvu slehernika, ki je pogruntal tisoč in en trik, da je prelisičil še tako vohljave carinarje.

Šverc in uporništvo sta danes spet potrebna v svetu, ki mu trumpizem kaže svoj grozeč obraz. S 25-odstotnimi carinami izsiljuje Mehiko in Kanado, 10-odstotne je že naprtil Kitajski, Evropi za zdaj šele grozi, morda z namenom, da bi s palico in sladkorčkom zvabil v past najbolj naivne med voditelji držav - in italijanska premierka je žal v prvi vrsti med njimi -, zato da bi razbil Evropo in jo spravil na kolena še bolj, kot jo je njegov predhodnik.

Vendar sila kola lomi, tako da smo te dni v Bruslju po dolgih letih mrka zaznali prve znake življenja v negibnem encefalogramu evropskih voditeljev. Kot prebujena Trnuljčica je Emmanuel Macron kriknil, da bo EU prmejduš kljubovala Trumpu. Iz kome se prebuja tudi Olaf Scholz, najbolj pozorni pa so v trzljaju vek zaznali utrip življenja celo v Ursuli von der Leyen.

Dobro, ne delajmo si utvar. Pravkar se prebujajo, do skupne strategije bo pot še strma in dolga. In posuta s trnjem, ki ga na debelo sejejo suverenisti. Pa vendar imamo iskrico upanja, da bi nerazsodno carinsko rogoviljenje Donalda Trumpa lahko zdramilo Evropo. Gotovo je to zadnji klic. Pred nami sta dve možnosti: ali se povežemo ne le med sabo, ampak tudi s preostalim svetom pod udarom carin, ali pa se drug za drugim predamo tiranu in se sprijaznimo s kupovanjem še več ameriškega orožja, (pre)dragega plina in, v veselje ljubiteljev zdrave prehrane, gensko manipuliranih in pesticidov polnih izdelkov agroživilske industrije.

Realnejša je žal druga varianta, a dovolimo si v duhu EPK sanjati o Evropi, ki ne bi bila več vazal ampak subjekt med subjekti v svetu: nekega dne spet spravljena z Rusijo, povezani v vzajemnem interesu energetskega in gospodarskega sodelovanja, ki bolje kot orožje jamči mir na celini; pa odprta trgovanju s Kitajsko, Indijo in drugimi z južne poloble. Dovolimo sanjam poleteti visoko v čas, ko mednarodnega trgovanja ne bo več diktiral dolar ampak na košarico surovin vezana mednarodna valuta, ki jo že snujejo Bricsi in je Trumpa tako razkačila, da jim grozi s 100-odstotnimi carinami.

Naj bo Amerika še tako great again, ali ni preostali svet večji, zmogljivejši, močnejši? Če se gre Trump globalnega carinika, bodimo mi vsi tihotapci, brez kompleksov manjvrednosti. Ločujejo nas različni družbeni sistemi, vrednote, državni interesi. Potreba po preživetju pa je skupni imenovalec, ki nas lahko poveže.

Naduti Britanci so v času največje slave kolonialnega imperija v dneh goste megle na Rokavskem prelivu modrovali, da »je zdaj celina osamljena«. Kdo ve, kaj bo rekel Donald Trump, če bo nekega dne iz Mar-a-Laga zrl v meglo na Atlantiku? Kdo bo takrat osamljen, ZDA ali preostali svet?