POD PREPROGO: Hlapci po izbiri

Odvisnost Evropske unije od ZDA je geostrateška danost, toda hlapčevstvo ni nuja, je politična izbira. Ekonomist Stefano Fassina hlapčevanje pripisuje dejstvu, da so v letih padca berlinskega zidu in razkroja Sovjetske zveze (1989-91) evropski vodilni razredi od ZDA prevzeli ideologijo konca zgodovine, neoliberalne globalizacije in vojaške ekspanzije Nata na vzhod.

ZDA so zavladale svetu po drugi vojni, ko so vojaško, politično in ekonomsko podredile Evropo. V odziv na poskus samostojne francosko-britanske obrambne zveze so leta 1949 ustanovili Nato, instrument vojaško-političnega nadzora nad zahodno in kasneje tudi vzhodno Evropo.

Obstoj Sovjetske zveze, vojaško enakovredne velesile, politično in ekonomsko pa še zdaleč ne, je bil funkcionalen dominiju ZDA. Vso hladno vojno je status quo slonel na ravnovesju jedrskega terorja. Ko je z razkrojem SZ ravnovesje odpadlo, se zgodovina ni končala, nasprotno, sprožili so se konflikti od Balkana do Iraka, Afganistana, Ukrajine in zdaj vsega Bližnjega vzhoda.

Vazalstvo EU se je stopnjevalo. Evropa je proti lastnim interesom sledila Bidnu v ukrajinsko avanturo, molče je sprejela sabotažo Severnega toka in njene težke posledice. S Trumpom se je pogrezanje v hlapčevstvo stopnjevalo: 16. junija 2025 je EU na vrhu G7 v Kanadi klonila ukazu, naj bodo multinacionalke ZDA oproščene globalnega minimalnega davka; teden kasneje so sprejeli diktat o 5 odstotkih BDP za obrambo, z nakupom orožja v ZDA; 27. julija je Trump v svoji škotski rezidenci Ursuli von der Leyen vsilil kapitulacijo v carinski vojni; 18. avgusta so voditelji EU v ovalni pisarni Bele hiše pohlevno poslušali Trumpovo učno uro po srečanju s Putinom na Aljaski; 13. oktobra so v Egiptu ploskali kolonialnemu planu za Gazo in etnično čiščenje Palestine, januarja letos pa ugrabitvi predsednika Venezuele. Giorgia Meloni se je posebej izkazala: ugrabitev Madura je označila za legitimno, ministra Taianija z rdečo Maga čepico pa poslala na zasedanje Odbora za Gazo.

Ni bilo vselej tako. Nekoč je Italija znala biti pokončna. Znan je Craxijev ne Američanom v Sigonelli leta 1985. Leto kasneje sta premier Bettino Craxi in zunanji minister Giulio Andreotti obvestila Muhamarja Gadafija, da ga hoče Ronald Reagan ubiti (operacija El Dorado Canyon). Gadafi je ušel smrti, Reagan je bil na Craxija besen, Italija pa je v brk Natu in ZDA ubranila svoje interese v Libiji in dialog z arabskim svetom sloneč na priznanju pravic Palestincev.

Tisti čas je svetlobna leta daleč. Desnice v EU, zmerne in skrajne, so se povsem podredile Izraelu in trumpizmu. Giorgia Meloni še najbolj, kar se ji zdaj maščuje. Ljudje vidijo posledice Trumpovega divjanja, zato njegovi podrepniki izgubljajo konsenz, kot ga je tudi Melonijin kamerad Orban na Ogrskem. Odtod njeni kozmetični poskusi oddaljevanja (polemika o papežu, vojaški dogovor z Izraelom), ki pa za zdaj nič ne spreminjajo. Minister Crosetto je insceniral patetični sporček glede pristanka dveh letal ZDA v Sigonelli, medtem ko je iz Aviana le v začetku aprila odletelo kar 23 transportnih letal z opremo za vojno v Iranu. Sram jih je, a ostajajo podložni.

Višek podrejenosti sta Italija in EU dosegli ob agresiji na Iran. Zatajili sta vso retoriko o agresorju in žrtvi, s katero so si polnili usta glede Ukrajine. Edini pokončen je ostal Pedro Sanchez. Nemški kancler Friedrich Merz se je v Beli hiši bebasto hihital, ko je Trump zaradi tega psoval Španca. Ni sam. Evropski parlament je zmogel iranske pasdarane razglasiti za teroriste, potem ko so se vselej borili proti sunitskemu terorju in so leta 2014 preprečili, da bi IS zavzel Bagdad.

Absolutna rekorderja klečeplazenja sta Giorgia Meloni in Mark Rutte. Ona je deset dni po izraelsko-ameriški agresiji na Iran pilatovsko izustila, da napada ne podpira, a ga tudi ne obsoja, ker o zadevi še nima jasne slike. Je nima? Kaj pa potem počne na čelu vlade? Sekretar Nata, ki Trumpa ljubeznivo naziva »daddy«, očka, kot so ga morda deklice v Epsteinovem pedofilskem bordelu, pa se je zapisal v zgodovino s trditvijo, da je »Nato platforma za uveljavljanje oblasti ZDA na svetovni ravni.« Hvaležni bi mu morali biti za utrinek resnice, ko ne bi dodal, da se mora zato Nato angažirati v vojni proti Iranu in EU vojaško podpreti ZDA in Izrael.

S takimi voditelji res ni več upanja za to EU. Začeti bo treba vse znova.