POD PREPROGO: Evropa se prebuja. Zakaj šele zdaj?

Skoraj 600 dni masakra v Gazi. Toliko časa je Evropa potrebovala, da se je prebudila. Še naprej sicer trguje z Izraelom in protizakonito uvaža tudi pridelke iz kolonij na zasedenih ozemljih. Izraelu prodaja orožje in kupuje vohunske sisteme, ki so jih v živo testirali na Palestincih.

Pa vendar se nekaj premika, končno. Britanski premier Keir Starmer, kanadski Mark Carney in predsednik Francije Emmanuel Macron so izraelsko divjanje v Gazi označili za grozljivo in namignili na »konkretne ukrepe«. O sankcijah ni govora, boječe svarilce je največ, kar so zmogli.

Prebuja se celo Kaja Kallas, ki je med 17. in 18. svežnjem sankcij proti Rusiji našla čas za opozorilo, da bo EU na zahtevo 17 držav članic »pregledala izvajanje« pridružitvenega sporazuma z Izraelom. Španija in Irska to zahtevata že od februarja lani. Še vedno zaman zahtevata tudi sankcije, ki bi ustavile morilski pohod Izraela, saj je EU njegov prvi trgovski partner.

Kot vedno je Evropa razdeljena. Nemčija in Italija, po ZDA največji izvoznici orožja v Izrael, ga še naprej podpirata in si z njim delita odgovornost za genocid. Vlada Giorgie Meloni je pravkar odobrila nakup za 1,6 milijarde evrov izraelske vojaške vohunske tehnologije. Celo Josep Borrell, ki si je do lani kot zunanjepolitični predstavnik EU zaman prizadeval za ukrepanje, je članice EU obtožil dvojnih standardov in zatajitve lastnih humanitarnih načel.

Kaj se torej danes dogaja, da sta celo Corriere della Sera in Financial Times zahodne politike pozvala, naj vendarle ustavijo masaker? So končno spoznali, da je Netanjahu z biblijsko ihto Gedeonovih tankov še enkrat več izpričal že dolgo jasen namen, da z zemljo zravna Gazo, pokolje čim več ljudi in preostale prežene drugam? So se zdrznili ob stotem svarilu Združenih narodov, da je bilo v Gazi ubitih že skoraj 20 tisoč otrok, še več je sirot, 14 tisoč jih je na pragu smrti od lakote, da je 19 tisoč nosečnic sestradanih in da so zato njihovi zarodki hudo ogroženi? Jih je morda sram, da jih je celo nekdanji poveljnik generalštaba izraelske vojske Jair Golan prehitel z izjavo, da je Izrael »umsko bolna država«, katere vojaki za zabavo ubijajo otroke v Gazi, da izvaja etnično čiščenje, zanika svoje temeljne vrednote in se spreminja v državo-izobčenko?

Nekateri pripisujejo zakasnelo prebujenje naših medijev in politikov dejstvu, da je etnično čiščenje Gaze dejansko že opravljeno. Ne gre torej za poskus, da bi in extremis preprečili genocid, ampak za hinavsko pranje lastne soodgovornosti.

Nekaj bo v tem res, a ni le to. Raste tudi pritisk javnosti. V Londonu ne mine teden brez oceanskih demonstracij proti genocidu in doslej proizraelskemu Starmerju, ki se je v laburistični stranki Jeremyja Corbina znebil tudi z očitki antisemitizma. Zdaj, ko mu desničar Nigel Farage diha za vrat, je Starmer v škripcih. Podobno je v Franciji in drugod.

Nekaj se premika tudi v ZDA in Evropa se kot njihov privesek prilagaja. Donald Trump še ni odpisal norega načrta za riviero v Gazi, še bolj pa ga mikajo posli z bogatimi zalivskimi monarhi, ki bi jih Netanjahujevo divjanje lahko spodneslo. Savdijec bin Salman je Trumpu obljubil stotine milijard investicij v ameriške obveznice in nakup orožja ter odlične posle za Trumpove družinske korporacije. Povedal pa mu je tudi, da bi mu bilo zelo nerodno, ko bi Izrael pokončal Palestince. Ni dvoma, kaj bo med posli in Izraelom izbral Trump.

Zato je Benjamin Netanjahu napovedal, da bo vendarle dovolil dostavo nekaj hrane v Gazo. Ne iz etične dolžnosti, temveč »iz praktičnih in diplomatskih razlogov«. Prvo pomeni, da bi množično stradanje oviralo prodor izraelske vojske, drugo, da si noče zapraviti pomoči ZDA. Hrane pa so dovolili le toliko, da bodo ljudje stali pokonci, ko bodo ostrostrelci uperili puške v njihove glave, kot je brez sramu izjavil Bezalel Smotrič in se pobahal, da »nas svet še ni ustavil«.

Tragika je, da masaker nima logičnega cilja. Talcev ne bo rešil, prej nasprotno. Niti ne bo uničil Hamasa, ki je že zdesetkan; toda, kolikor več bo grozot v Gazi, toliko hujši bo bes bodočih palestinskih generacij. Spiralo nasilja, ki jo Netanjahu neti le zato, da bi ostal na oblasti, in jo zdaj stopnjuje še z grožnjami bombardiranja jedrske infrastrukture v Iranu, mora svet ustaviti zdaj, ne z votlimi besedami, ampak s pogumnimi dejanji.