POD PREPROGO: Endlösung der Palästinafrage

Začenjam po nemško, da bo jasneje. »Endlösung der Judenfrage« - dokončna rešitev judovskega vprašanja je za naciste bil evfemizem za iztrebljenje Judov iz Tretjega rajha in zasedenih ozemelj po Evropi. Nemška nacija je iskala svoj Lebensraum - življenjski prostor. Nič niso imeli proti, da bi se Judi izselili drugam. Snovalec holokavsta Reinhard Heydrich je pred tem bil naklonjen selitvi v Palestino. Ker se niso, so se jih lotili drugače.

Odločitev izraelske vlade za totalno okupacijo Gaze lahko razumemo kot začetek izvajanja dokončne rešitve palestinskega vprašanja. Ideologi izraelske skrajne desnice se ne skrivajo. Odkrito govorijo, da potrebujejo svoj Lebensraum in da morajo zato Palestinci proč, zlepa ali zgrda.

Desetletja je to bil neizrekljiv načrt izraelske desnice. Benjamin Netanjahu je o tem sanjal že pred 30 leti, ko je po umoru Jicaka Rabina postal prvič premier in s podvojitvijo judovskih naselbin na zasedenih ozemljih izjalovil leta 1993 v Oslu dane obljube o palestinski avtonomiji.

Isti cilj je imel Ariel Šaron, ko se je leta 2005 enostransko umaknil iz Gaze, da bi jo prepustil Hamasu raje kot Palestinski avtoriteti. S tem je razbil Palestince in zaustavil mirovni proces. V Gazi si je ustvaril prikladnega alter ega izraelske desnice: klerikalni Hamas je bil s slepo vero v oborožen upor, ki proti izraelski strahoviti vojaški premoči nima šans, najboljši možen sovražnik. Šaron mu je rade volje prepustil Gazo, da so jo potem on in nasledniki uporabljali kot boksarsko vrečo vsakič, ko se jim je zljubilo na oboroženo zbadanje Hamasa odgovoriti z bombami: leta 2008-09 (1400 mrtvih), 2012, 2014 (2300 mrtvih), 2018, 2021, da se omejimo le na najhujše agresije pred to, ki še traja.

V tej luči je tudi Hamasov krvoločni 7. oktober bil pretveza za nesorazmerno maščevanje. Ga je Netanjahu nalašč dopustil, da bi imel proste roke za dokončni obračun? Izraelske ali mednarodne preiskave o tem ne bo. Nekega dne bodo odgovorili zgodovinarji. Gradiva, ki daje misliti, da je pri izraelski neobrazložljivi nepripravljenosti na napad bilo tudi nekaj politične računice, bodo imeli na pretek.

Z izvolitvijo Donalda Trumpa se je izraelski desnici odprlo neponovljivo okno priložnosti. Zdaj ali nikoli več, so si rekli. Brezpogojna podpora ZDA, v Ukrajino in Rusijo zazrta pozornost sveta, od posledic vojaške avanture v Ukrajini in (tudi s to povezane) rasti nacifašističnih tumorjev v lastnem tkivu ohromljena Evropa so za Izrael neponovljiva priložnost za Endlösung - dokončni obračun s Palestinci.

Tačas, ko mi ob skorajšnji 30-letnici sodno priznanega genocida v Srebrenici dlakocepimo, ali si desetkrat hujši masaker v Gazi zasluži to oznako ali ne, gre Netanjahu do konca. Da misli resno, dokazuje tudi novačenje doslej vojske oproščene mladeži ortodoksnih haredimov. Zajeti talci niso problem, odpisali so jih, ko pa je v igri Veliki Izrael, priložnost za množični izgon Palestincev. Na vsem ozemlju »med reko in morjem« jih mora ostati le toliko, da ne bodo ogrožali judovske prevlade.

Danes je enih in drugih dobrih 7 milijonov. Srž problema je v demografskih razmerjih. Sionistična ideologija je nastala v Evropi konec 19. stoletja, kjer se je navzela etničnega ekskluzivizma. Zahtevala je kos zemlje izključno zase. Zanikali so celo obstoj Palestincev: »Zemlja brez naroda za narod brez zemlje,« je bilo geslo. Na tej etnično ekskluzivni osnovi je leta 1948 nastal Izrael.

Palestinska večja demografska rast pa je za judovske suprematiste tempirana bomba. Kljubovali so ji s priseljevanjem Judov iz Evrope in ZDA, po vojni leta 1967 Sefarditov iz arabskega sveta, po razkroju Sovjetske zveze še Judov iz Rusije in Ukrajine. Zdaj teh rezerv ni več. Če ni možen priliv novih Judov, potem je treba razredčiti Palestince: z masakri in stradanjem v Gazi, požigi oljk in rušenjem hiš na Zahodnem bregu. Naj jih odide čim več, zlepa ali zgrda. To je načrt.

Donald Trump, ki premore toliko človeškega sočutja kot zarjavel žebelj, ki se ti zabode v stopalo, ga podpira. Potihem ga tudi EU, največji gospodarski partner Izraela. Ko bi hotela, bi v hipu ustavila masaker. Razen hinavskih besed pa ni dejanj. Ko bo etnično čiščenje opravljeno, ga bomo obžalovali, kot obžalujemo holokavst, genocide domorodcev v Amerikah in Oceaniji. Da bi enkrat genocid preprečili, medtem ko se dogaja, pa ne.