POD PREPROGO: America first, drugi polčas

Zdaj gre zares. Donald Trump je ob prevzemu žezla absolutnega monarha takoj izstrelil prvi rafal izvršnih odredb. Čeprav je patološki lažnivec, ne smemo biti presenečeni, da uresničuje to, s čimer je grozil. Kvečjemu mu lahko očitamo le, da šest dni po ustoličenju vojna v Ukrajini, ki naj bi jo končal v 24 urah, še traja. Dajmo, Donald! Zamujaš.

Spektakularni ognjemet odredb sodi v kategorijo, ki bi ji Elonu Musku priljubljeni stari Rimljani rekli circenses: cirkus za rajo. Ko se bo dim polegel, bomo videli, kaj bo od tega ostalo. Nekatere odredbe so očitno protiustavne, druge neizvedljive, tretje bodo sprožile sodne bitke in družbene konflikte. Nekaj pa bo ostalo, začenši z odredbami, ki jih je The Donald podpisal v korist tehnofevdalnih oligarhov. Na ustoličenju so bili ponosno in oportunistično postrojeni. V očeh so imeli lesk zelenih bankovcev, ki jih prinaša odprava protimonopolnih regulacij.

Na udaru Muskovega urada Doge bodo okoljski, socialni in vsi državni aparati razen vojske in nacionalne varnosti. Elite vedo, koliko bo v brk liberalni retoriki potrebna represivna moč države, ko obubožanega srednjega sloja ne bo mogoče v nedogled zavajati s ščuvanjem proti migrantom in bo nižanje davkov milijarderjem poglobilo že zdaj nevzdržne neenakosti.

Mimo trenutnega hrupa pa je vredno na dogajanje pogledati iz zgodovinske perspektive. Vprašati se moramo, ali je res, da se s Trumpom 2.0 odpira novo obdobje, ki bo za več desetletij zaznamovalo svet, kot je nastop Ronalda Reagana zaznamoval prehod iz zlatih 30. let povojne kapitalistične rasti v desetletja plenilskega neoliberalizma.

Smo danes spet sredi epohalnega prehoda? Najbrž smo. Tako kot ni bil Reagan, niti Trump ni akter teh sprememb. Bolj je njihov proizvod, kvečjemu katalizator silnic, ki potrebujejo in zahtevajo nov ustroj sveta. Zgodovinar Niall Ferguson trdi, da smo do zdaj živeli v utvari »liberalnega mednarodnega reda«, ki sicer nikoli ni bil zares liberalen, še manj mednaroden, pa niti red ni bil, kot dokazujejo nenehne vojne. Ta lažni red se je zrušil s finančno krizo leta 2008 in še nismo dobili novega.

Starega je prežemala ideologija globalizma, ki se je razcvetela v Clintononih 90. letih. Mednarodna trgovina je leta 1990 znašala 38,1 % svetovnega BDP, leta 2008 je dosegla višek z 61,3 %. To je bilo obdobje ameriškega unilateralizma. ZDA so si po zlomu Sovjetske zveze zarisale svet po lastni podobi, osnovan na vrednotah prostega trga in liberalne demokracije. Odprt vsakomur, le da sprejme ameriško vizijo sveta. Zlepa ali zgrda. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, organizacija za trgovino (WTO) in celo Združeni narodi so delovali po načelu konsenza Washingtona. Višek je bil, ko so leta 2001 Kitajsko kooptirali v WTO misleč, da jo bodo s tem vključili v ameriški red.

Izšlo se je drugače. Zahodne korporacije so delokalizirale proizvodnjo, Kitajska in Bricsi so zrasli in začeli ogrožati primat ZDA. Globalizacija je obogatila elite tako v nerazvitih kot v razvitih državah. Interne neenakosti so povsod dosegle nikoli prej videno stopnjo. Oxfam je te dni objavil svoj nov World Inequality Report z osupljivimi podatki o rastočem razkoraku bogati-revni.

Nekoč so interese delavskih množic branili demokrati v ZDA in socialdemokrati v Evropi. Oboji so že zdavnaj osvojili neoliberalizem, boj za kolektivne socialne pravice pa nadomestili s tistim za individualne civilne pravice. Zato je tako zasovražena t. i. woke kultura, ki zagovarja pravice etničnih in spolnih manjšin, žensk, priseljencev. Bolj kot iz rasizma in mizoginije jo belski srednji in delavski sloji odklanjajo, ker je levica nanje pozabila. Zato se ozirajo na desno, kjer jim Trump govori to, kar si želijo slišati. Medtem jih kot čarobni piskač iz Hamelina vodi v nov fašizem, ki ni v Muskovi stegnjeni desnici, to je folklora, ampak v materialni podstati nove oblasti.

Trumpizem torej kot zastrupljeni sad in preobrazba neoliberalizma. Ni nujno, da je to slabo. Do zdaj so nas slepili, da gre za svobodo in demokracijo, ko so sejali vojne po svetu. Zdaj so pokazali pravi obraz, sneli masko in pokazali Muska. Seveda bo hudo za podnebje (a kaj pa je bilo do zdaj?) in še za marsikaj. Vsaj pa bo jasno, koga imamo nasproti.

To spoznanje je prvi nujen korak na poti iskanja alternative.