Po medvedovih stopinjah: Kljub dežju in blatu vrhunska izkušnja

V deževnem sobotnem jutru se je več kot 2300 pohodnikov iz Slovenije in sosednjih držav z rudniškega jezera, kjer je bil tudi cilj, podalo na eno najzahtevnejših pohodniških preizkušenj v Sloveniji – 11. pohod Po medvedovih stopinjah. Nepregledna kolona se je odpravila na dolgo in zahtevno 64-kilometrsko progo, še več udeležencev pa je izbralo nekoliko manj zahtevno, 36-kilometrsko pot. Trasa je vodila skozi zapuščene vasi nekdanjih Kočevarjev, na vrh Roga, ob rob Rajhenavskega pragozda in mimo Prelesnikove koliševke, pa tudi skozi zaščitene kočevske gozdove, kjer so pohodniki doživeli tišino in mir, ki ju je prekinjalo le stopanje po blatu. Medvedove stopinje ponujajo neprecenljive izkušnje, ki jih je težko primerjati z drugimi pohodi v Sloveniji.

Vsak korak pripomore k občutku dosežka in povezanosti s prebujajočo naravo, vse v sklopu dogodka, ki spodbuja ne le telesno vzdržljivost, temveč tudi spoštovanje zgodovinske dediščine teh prelepih krajev. Uroš Novak, predsednik društva Po medvedovih stopinjah, ki skupaj z vrsto prostovoljcev skrbi za organizacijo tega v Sloveniji edinstvenega dogodka, je uro ali dve pred prihodom zadnjih pohodnikov strnil vtise dneva, ki je bil v vseh pogledih veličasten. Dejal je: »Tudi 11. pohod je uspel. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnjih letih, še posebej ob lepem vremenu, ki vse skupaj še polepša in izboljša.«
Zakaj pa mistični kočevski gozd in pot, speljana skozi edinstveno območje flore in favne, kljub slabemu vremenu vedno znova privabita trume pohodnikov? »Ravno zaradi teh naravnih danosti, ki jih Kočevska zagotovo ima,« je pojasnil Novak.

Janez je tekel 64 kilometrov

Čeprav je poudarek pohoda na hoji, se vsako leto vse več pohodnikov odloči, da na dolgi razdalji preizkusi tudi svojo hitrost in vzdržljivost. Janez Kromar iz Dolenje vasi, ki je pred dvema letoma brez težav prehodil daljšo pot, lani pa je zamudil prijavo, se je letos odločil, da traso preteče. Pot je opravil v 8 urah in 25 minutah. »Štartal sem petnajst minut za skupino. Pri teku nisem imel nobenih težav, pravzaprav sem užival v tem posebnem dnevu,« je žarel Janez.
Podobno izkušnjo je imel tudi Tim Komac iz Ljubljane, vsestranski športnik kočevskih korenin, ki je bil med prvimi, ki so zlahka prehodili najdaljšo zahtevno pot. »Od Žage proti Rogu je bil zame najlepši del poti – v nedrjih gozdov, ki jih zaradi megle in dežja nismo mogli videti v vsem razkošju. Drugo leto zagotovo pridem spet – in ne dvomim, da nam bo vreme bolj naklonjeno.«

Kje so medvedi?

Nastja Horvat z Rašice in Kristjan Terček z Vrhnike sta skupaj z ekipo Planinske sekcije Frizerske šole iz Ljubljane hodila po krajši poti. »V bistvu česa takega nisem pričakovala. Mislila sem, da bo pot veliko lepša, ampak to so bile prave medvedove stopinje, naše – od pohodniških čevljev (smeh), prava preizkušnja. Zmogli smo! Se vidimo drugo leto,« sta ob slovesu pomahala.
Z blatnimi čevlji in blatom do kolen je na cilj prispela tudi Jasmina Nose iz Maribora: »Res nepozabna izkušnja. Vreme je bilo vrhunsko – od začetka pa čisto do konca … da o blatu sploh ne govorim.«

Blato, čemaž, dobra volja …

»Vreme nam ni bilo naklonjeno. Povzetek: dež, blato, čemaž, blato, dobra volja, blato, čemaž, spet blato, blato. Po načrtovanih 64 km smo večinoma končali na 33 km – blatni, mokri in premraženi. Kljub temu tega doživetja ne bomo zlahka pozabili,« so ob odhodu z vlaka, ki jih je zjutraj pripeljal v Kočevje in zvečer odpeljal domov, strnili vtise številni udeleženci.
Polna vtisov, pohod je letos obiskala že desetič, lani pa je v tem času stopicala po znamenitem Caminu, je bila tudi Anja Svoljšak iz Medvod. Prav tako pohodniška skupina iz Semiča, ki se je proti Kočevju odpravila v nočnih urah s petka na soboto ter se pravočasno s štarta podala na 64 kilometrov dolgo pot po drnu in strnu mogočne kočevske pokrajine.

(mgć)