Plečnikov lebdeči lovski dvorec

Obdani smo z gozdom. Gozdovi prekrivajo skoraj 60 odstotkov celotne površine Slovenije, kar državo umešča na četrto mesto po gozdnatosti v Evropski uniji, za Finsko, Estonijo in Latvijo. Gozdovi lahko vzbujajo strah – so neukročeno nasprotje civiliziranega sveta. So pa tudi večni vir navdiha (in materiala) v arhitekturi.

Naslovnico ene temeljnih knjig o arhitekturi, knjige Marc-Antoina Laugierja: Eseji o arhitekturi (1753), krasi frontispiece avtorja Charlesa Eisena, ki je upodobil primitivno kočo kot alegorijo nastanka arhitekture iz dreves.

Finski arhitekt Alvar Aalto je, ko so ga vprašali, kakšno kakovost mora imeti mesto, odgovoril: »Takšno, da nihče ne gre od doma do službe, ne da bi vmes prečil gozd.« Vila Mairea, ki sta jo zasnovala skupaj z ženo, arhitektko in oblikovalko Aino Aalto, je v prostor umeščena tako, da iz dnevne sobe odpira pogled v sredo gozda. Na Finskem, kjer gozd prerašča kar 71 odstotkov površine, so gozdovi močno usidrani v kolektivno zavest ljudi, kar vpliva tudi na gospodarstvo, kulturo in arhitekturo. Tudi v Sloveniji imamo številne primere izjemne arhitekture, povezane z gozdom.

Ena od njih je lovski dvorec za Aleksandra Karađorđevića, kralja takratne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so ga navdušili gozdovi Kamniške Bistrice in je dal Plečniku zasnovati stavbo, ki so jo leta 1934 tudi zgradili.

Fotografije delovišča. Dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka.

Stavba na gozdni jasi je zasnovana kot preprost paviljon z monumentalnim kamnitim pritličjem in lahkotnejšim lesenim nadstropjem; razberemo lahko simboliko srečevanja zemlje in neba, divje narave s človeško kulturo. Na prvi pogled je dvorec videti, kot da lebdi nad tlemi. Ta presenetljivi vtis je Plečnik dosegel s potezo klopi vzdolž celotnega vznožja objekta. S preprostimi sredstvi zasnovana hiša deluje veličastno. Kralj Aleksander je kočo užival manj kot eno leto, ko je njegovo življenje končal atentat.

Podolžni kombinirani prerez in prečni prerez. 17. januar, 1933. Dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka.

Lovska stavba je obdana z gozdovi, odpirajo se pogledi na gorske vrhove, bližnja reka Bistrice pa ambient poudarja z zvočno kuliso. Vsa je zgrajena iz lesa okoliškega gozda, prav tako interier. V času gradnje v tridesetih letih je bilo gospodarjenje z lesom zelo močno razvito in je vključevalo vse produkcijske faze, od gospodarjenja z drevesi do predelave v končne izdelke, ki so jih izvažali v tujino.

Pohištvo iz ukrivljenega lesa je izdelovalo kamniško podjetje Remec inco., nastalo potem, ko je industrialec Karl Pollak (tudi lastnik tovarne usnja v Ljubljani, ki je pozneje postalo tovarna koles Rog) kupil Bahčevo žago in jo dal voditi svojemu zetu, inženirju Vladimirju Remcu. Po njihovem patentu so v velikem bazenu namakali bukova debla, krivili les in izdelovali kakovostno pohištvo. Na vrhuncu so zaposlovali več kot 200 delavcev, zanje so zgradili tudi dva objekta, kjer so stanovali. Stole, mize in drugo pohištvo iz krivljenega lesa so izvažali po vsej Evropi in dlje, največ v Anglijo. Toda razvoj je leta 1941 ustavil hud požar, ki je uničil nekaj ključnih objektov. Težko je razumeti, zakaj so borci požgali slovensko tovarno, ki je generirala razvoj kraja. Bil je kompleksen zgodovinski čas. Toda Remec je kljub temu vztrajal in še naprej vodil proizvodnjo, škodo so postopno popravili in tovarna je obratovala ter se dobro razvijala vse do osvoboditve, ko so lastnike razlastili. Umaknili so se v Ameriko.

Neverjetna življenjska moč: razlaščeni voditelj tovarne Vladimir Remec je pri 69 letih v Chicagu začel na novo, se zaposlil kot strokovnjak v podjetju, ki je proizvajalo stroje za predelavo lesa, rekoč, da je deset let mlajši kot v resnici, da bi lahko dobil službo. Čez lužo je delal do upokojitve pri svojih osemdesetih, država pa je iz domačega podjetja, ki mu je bilo odvzeto, ustanovila tovarno Stol.

V času gradnje Plečnikove lovske stavbe je velik del kamniških gozdov upravljala nekakšna zadruga, Kamniška meščanska korporacija, ki je povezovala solastnike gozda. Leta 1940 je kooperacija zaposlovala približno 200 stalnih in sezonskih delavcev, imeli so tudi žago v Stahovici – kjer je danes kamnolom Kalcit. Z nemško okupacijo so v Meščansko korporacijo prisilno namestili nemške upravljavce in tako je ostalo do konca vojne. Še usodnejšo reformo nad posestjo je izvedla povojna oblast, ki je po osvoboditvi korporacijo brez odškodnine razlastila vsega premoženja.

Podržavljen je bil tudi Plečnikov lovski dvorec. Postal je protokolarni objekt, ki ga je upravljal takratni Zavod za gojitev divjadi Kozorog. Stavba je bila izhodišče za lovske pohode jugoslovanskih političnih veljakov. Tito jo je uporabljal, ko je sem s svojimi gosti prihajal na lov, zato se je je oprijelo tudi ime Titov dvorec – v njej pa je bil tudi Mačkov kabinet.

Leta 1988 je lovsko kočo v dolgoročni najem vzelo prej omenjeno podjetje Stol. Najemna pogodba bo potekla leta 2038, vendar je šlo podjetje leta 2009 v stečaj. Pogled v lastniško knjigo razkrije, da je zdaj – po postopku denacionalizacije – lastnik objekta Kamniška meščanska kooperacija.

Že nekaj desetletij je elegantna lovska koča prazna in ni v funkciji, kot bi si jo zaradi svoje presežne arhitekture in zgodbe zaslužila.

Ob 150. obletnici Plečnikovega rojstva, ko so arhitektu posvečene številčne razstave, srečanja in publikacije, bi morda vendarle lahko namenili več razmisleka ohranjanju dostopnosti njegove arhitekture. V zgodbah, povezanih z gradnjo in zgodovino hiše ter okoliških gozdov, lahko uzremo zgled, ki olajša kakšno odločitev v prihodnosti.

Slovenski gozdovi so izjemna naravna zakladnica. Prostor, ki združuje najboljše, kar bi lahko imeli: izjemno naravno danost in raznovrstnost, visoko ekološko zavest, dobro gospodarjenje, javno dostopnost in presežno arhitekturo. 

Napisala: Nina Granda

Foto: Nina Granda