Plamen ples. Presežna in ognjevita energija Akademske folklorne skupine France Marolt!

Letos je Akademska folklorna skupina France Marolt na odru Linhartove dvorane CD kar dvakrat zanetila ognjeni plamen folklornih izročil v presežkih plesne energije v svojem 77. letu delovanja ob novi predstavi Plamen ples.

Njihov folklorni Plamen ples, kot zapišejo: ‘Nikoli ugasnil, nikoli prenehal plesati…!’, je dvakrat napolnil Linhartovo dvorano, praktično razprodano že par dni pred uprizoritvenim dogodkom: 12.4. ob 19.30 in 13.4. ob 18.00, ko sem si predstavo tudi ogledala. AFS France Marolt se v svoji novi predstavi osredotoča na slovenske običaje prežete z močjo ognja, v plesih ob ritualnem obredju ognja. To je tisti čas, ko se vzklika svetlobi, ker jo zatira tema zimskih dni, namenjenih miru in počitku. Kot bi ljudi preganjal prastari strah o izgubi svetlobe, so svetlobo zimskih dni še posebej častili ob glasbi, petju in plesu, ter prižiganju svojih obrednih plamenic. Zemlja nikoli ne miruje, tudi v teh zimskih dneh teme ne, saj jo oplajajo planetarne sile, in ji prinašajo očem nevidno svetlobo, ki se v naši klimi štirih letnih časov na novo rodi sredi zime, na krščanski božič z rojstvom novorojenega boga svetlobe, Jezusa Kristusa. Takrat, ko se dan na novo podaljša z novo svetlobno iskrico. Tudi v poganskih časih, je ta isti dan pomenil, da svetloba premaga temo, in se rodi nova svetloba novega sonca. Svetloba je neukrotljiva, tudi vseskozi v gibanju upravlja neskončnost življenja.

Na odru Linhartove dvorane je s svojim koncertom Plamen ples AFS France Marolt svoje zveste obiskovalce popeljala v raziskovanje ritualne vloge ognja, kajti ogenj človeštvu pomeni vir toplote, svetlobe, tudi moč navdiha, ko se ob njegovih plamenih razkrivajo zgodbe, in se poraja ples življenja medtem, ko njegova uničujoča narava že od vekomaj buri duhove. Tudi letos so oder napolnili s koreografijami in obredi njihovih treh plesnih skupin (začetna, srednja, starejša) in jih dopolnili s pevsko glasbenimi točkami v izvedbi njihovega alpskega in tamburaškega orkestra, ter pevske skupine Maroltovke, ko vsi skupaj predstavljajo mogočni ansambel več kot 100 entuziastov: plesalcev, pevcev in glasbenikov, ki uspešno poustvarjajo ter predstavljajo slovensko ljudsko izročilo tako doma kot v tujini. Predstava Plamen ples okviri čas od božiča do kresov, ob ustvarjalcih in svetovalcih: avtorica plesne predstave in umetniška vodja Ema Kovač, vodja plesnih skupin Anja Jamšek, orkestra Žan Kajzer, petja Jasna Žitnik Remic, avtorica bogate kostumografije Klara Oblak in scenografije Rebeka Pernat ter svetovalcih: Žan Rojc, Teri Sedej in dr. Tomaž Simetinger. Rob odra so zaokrožile brezove veje med njimi pa nešteto malih lučk, na levi strani odra nad inštrumenti orkestra se ugledajo še viseče brezove veje. Oder je bil dobro osvetljen (oblikovalka luči Nanja Bertok Dragić), njegovo zadnjo stran pa je krasila rahla zelena osvetlitev, ki se je namensko spreminjala.

Uvodna točka. Noč polna veselja, se dogaja ob božiču, v časi zimskega kresa, ko človek v tem času že od pradavnine spremlja boj med svetlobo in temo, in se bori z mrazom. Zato si želi priklicati svetlobo in toploto, da bi lahko odgnal zle demone zime ter privabil pomladne duhove svetlobe. In tako človek že dolga tisočletja skuša s prazniki, obredji ter kresovi odganjati nadležno zimo ter temo. V prvi točki se oživi božično veselje ob glasbenikih in spevnih Maroltovkah, ki v siju luči in v kostumski belini zapojejo pesmi ob božiču ter veselju rojstva božjega otroka, za povrh pa na odru še svečano potrkavajo zvonovi; avtorica pevske priredbe Jasna Žitnik Remic, avtor glasbene priredbe Žan Kajzer. V adventu je ples bil prepovedan, z dovoljenjem se je lahko znova začelo plesati 26. decembra na praznik sv. Štefana, ki je med drugim zavetnik konj, kamnosekov ter obrtnikov. Na ta dan so se pogosto organizirali plesni dogodki, in se je plesalo po domovih ali večjih zasebnih zabavah ter večjih kmetijah, pa ne samo na ta dan, temveč se je plesalo in zabavalo vse do pepelnične srede.
V drugi točki programa Štefanov ples, je množica parov po odru zavela ekspresijo narodnega in plesnega veselja. Pari so se vili v raznolikih krožnih oblikah, vijugali po odru, se cepili v manjše krožne oblike, koraki so poskakovali, se zavrteli, oni pa žareli v energiji gibanja in veselja; tako radostno kot nekoč, ko je svetloba znova premagala zimsko temo. Tudi vzdušje v dvorani so docela povzdignili, ko se je spontano sprožil zasluženi aplavz; avtor koreografije dr. Tomaž Simetinger; avtor glasbene priredbe: Žan Kajzer po Petru Vendraminu.

Po božiču nastopi čas koledovanja, ki se prične okoli novega leta, traja pa vse do svečenice, in so ob tem času koledniki obiskovali domove, sicer je to star predkrščanski narodni običaj. Rimljani so prvi dan v mesecu imenovali calandae, rimski meščani so tega dne hodili v hrupnih sprevodih po mestu, peli ter plesali. Kristjani so običaj prevzeli in ga postavili v čas božiča, ko se koledniki preoblečejo v svete tri kralje in hodijo po vaseh ter zbirajo za revne družine z otroci, ob koncu starega leta pa vse do treh kraljev 6. januarja.

Na odru Linhartove dvorane je zaživelo tudi Godčevsko koledovanje avtorja koreografije dr. Tomaža Simetingerja in avtorja glasbene priredbe Petra Vendramina. Ko godec sprašuje če je kdo doma, ob njem pa dve dekleti s košarico. In če je kdo doma, sledi daritev in nato ob dobrotah tudi zaigrajo. Ko se z gospodinjo sporazumeta, se dekleti kaj hitro zavrtita in se začne razigrano slavje, poskočno poplesavanje ob potrkavanju s čevlji, obenem še veselo zavriskajo.

Svečnica, Gospodovo darovanje ali dan Jezusovega darovanja templju slavi spomin na Marijino očiščenje, po templjih se slavi in obhaja 40 dni po božiču. Ljudje svečnico povezujejo s svečami in njihovim blagoslovom. Tudi v predkrščanskih časih so slavili luč, svetlobo in ogenj, cerkev je na ta dan uvedla blagoslov sveč ter tako šego spremenila v krščanski praznik. Ime svečnica izhaja iz narodnega imena današnjega meseca februarja, prvotno imenovanega sečan, ker so v tem mesecu sekali drevesa, potem je pridobil ime svečan, ko seča ni bila več potrebna in je tako februarski praznik blagoslavljanja sveč poimenovan svečnica. S svečnico se zaključuje božični čas. Svoje čase je svečnica bila aktualna še za določanje poletne klime ter letine. Obstaja niz pregovorov o tem kakšno je vreme na dan svečnice (letos: ponedeljek 2. februar) ter kako bo potem. Eden takšnih je ‘če kaplja prej od strehe kot od sveče kane, zima še dolgo ostane‘. Maroltovke so uprizorile nov spevni izhod, in ob pesmi ter svečah obudile narodne svečanosti svečnice; avtorica priredbe Jasna Žitnik Remic. Svečnica je pomembna tudi kot praznik luči, saj so s sojem sveč na svoj način pomagali naravni svetlobi, slavila pa se je v plesu ter pesmi po celem etnografskem območju Slovenije. Po več delih Koroške so bile razširjene zabave ob svečnici imenovane ‘swečvane‘, ki so jih poznali tudi v mežiški dolini. Na ta dan so valjali sveče, po opravljenem delu pa pričeli zabavo s plesom in sveče nato darovali cerkvi (gledališki list). Na odru pa so se zaiskrili: Plesi mežiške doline, avtor koreografije dr. Tomaž Simetinger, avtor glasbene priredbe Peter Vendramin. Vihravo so se vili plesi mežiške doline, ko je po odru vijugalo in krožilo 11 parov, ob tem pa so plapolala krila v poskokih in se vrtinčila v vrtincih, ko je že sam ples bil eno samo očiščenje, saj se v radosti, hitrostih in poskočnih gibkih oblikah kar sproščajo misli ter bremena. Mežiška dolina je bogata z rudo, zato so tudi razlike v stanovih, kar se je poznalo pri narodni noši. Ženske so nosile pisana krila, svilene lajbiče, okrog vratu pa rutico in elegantne velike klobuke povešene na stran. Nosile so tudi peče z bogatimi okraski, kar je bilo odvisno od stanu, sicer so v uporabi bile tudi rute, manj pa avbe, saj so spletale kito in čez to poveznila svoja pokrivala. Moški so imeli suknje različnih dolžin, kratke hlače iz lodna pod koleni, lajbič ali telovnik z okrasnimi gumbi in srajco. Glavo je obvezno krasil klobuk, pod tem pa svilena kapica s cofom, poimenovana žlajfica ali smrtnica, ki je imela različne uporabe; ob smrti so z njo prekrili tudi lice pokojnika. Mežiške noše, tako kot plesi, se po svoji specifiki razlikujejo od štajerskih in koroških.

Folklorna skupina AFS France Marolt je v svoji letni predstavitvi korakoma stopala po koledarju od božičnih, pa vse do pustnih dni, ko v plesu in glasbi opredeljuje slovenske šege ter navade teh dni povezanih z ognjem. Takoj po svečnici in po sporedu je bil nared že pustni čas, začetek pa se je oznanjal z zvoki pokanja. Pustne zabave se končajo na pustni torek, enako kot danes, pokop pusta pa se je marsikje udejanil z zažigom kresa. Za pusta so značilne maske, najbolj priljubljena je bila šaljiva maska: transvestija ali šala preoblačenja moških v ženske in obratno. Kot zapišejo v gledališkem listu je ta skrivala globlje sporočilo o družbenem prevratništvu, česar so se oblasti vedno bali. Najprej se je v daljavi slišalo pokanje, potem pa se je veselo poskakovalo in vrtelo, tako kot je prav ob plesu pustnih dni. Nato je na odru sledilo presenečenje, ki je dodobra nasmejalo dvorano, ko so ženske v svojih krilih ter naglavnih rutah postale za glavo višje od svojih partnerjev, vsi pa so nosili maske, tudi so jih ženske prepolne moči kar dvigovale. Na koncu se je le razjasnilo, kdo se je vse skrival pod masko; avtorica koreografije Anja Verderber; avtor glasbene priredbe Peter Vendramin.

In če je pust preganjal zimo ter odpiral prostor pomladi, je po starem veljalo gregorjevo za začetek pomladi. Na odru so tokrat bili v ospredju glasbeniki, ki so zaigrali viže: Srečanje v Tržiču, avtor glasbene priredbe Žan Kajzar. In zakaj ravno v Tržiču? Zato, ker so se v mestu vrstila veličastna slavja, sicer tako kot drugod, so tudi oni slavili s spuščanjem gregorčkov po vodi. In je Tržič bil mesto rokodelcev, ki so takrat prenehali delati ob umetni svetlobi, kar so simbolno uprizorili s tem, da so na vodo polagali goreče predmete ali papirnate hišice, v katerih so gorele svečke. Dali so luč v vodo, ob tem pa je obvezno sledilo še prižiganje kresa ( gledališki list).
Ogenj simbolično predstavlja tudi ljubezensko vročico, ko na Slovenskem od nekdaj velja, da se na gregorjevo ptički ženijo. Starejši so mladim govorili, da so ostanki dobrot ptičje svatbe skriti po grmovju. Otroci so iskali ostanke dobrot in se igrali prve pomladne igre, odrasli pa so se veselili zmage pomladi nad zimo. Zmage svetlobe nad temo. Na odru je steklo simbolno polaganje hišic z lučko, v promenadi parov, ko so ženske v svoji elegantni opravi, ali pač svečani noši, prefinjene drže in z občutkom postavljale svoje osvetljene hišice po poti, oni pa bi jih nato še odnesli. Plemeniti obred je zazvenel kot povabilo in tiha želja po skupni luči v koreografiji dr. Tomaža Simetingerja, avtor glasbene priredbe: Žan Kajzer.
Pomlad je zacvetela, na odru pa se je zaiskril že nov svetlobni obred Kres. Ko so znova zapele Maroltovke v točki: Me smo le-sem k vam prišle, in med drugim zapele: Me nocoj kresujemo, vaša poljca varujemo; avtorica glasbe Jasna Žitnik Remic. Zvokom narodnih napevov je sledilo še spevno kolo ob spletu ljudskih napevov: Gori, gori svetli kres; avtorica priredbe: Jasna Žitnik Remic.

Ko je sonce na svoji poti doseglo vrh, je človek ob tem času prižigal kresove, vse v želji zdravja ter dobre letine. V tem času se tudi koledovalo, najbolj znane so kresnice, dekleta iz Bele krajine, ki so hodile od hiše do hiše in prepevale kresne pesmi. Na predvečer 24. junija, ko goduje Sv. Janez Kresnik, so se prižigali kresi po večjem delu slovenskega etničnega ozemlja, in se še danes ples ob ognju povezuje z območjem Bele krajine. Plesi ob kresu v Beli krajini, je naslov zadnje plesne točke tega večera; avtor koreografije Mirko Ramovš, avtor glasbene priredbe Žan Kajzer po Tončki Marolt. Plesalci so v belih oblačilih iz lana, danes tudi iz bombaža zaveli poskočno belokranjsko kolo ob spremljavi tamburaškega orkestra ter veselih napevov. Moške so krasili črni klobuki in pasovi ter srajce ali košulje, ki so bile lahko okrašene z vezenimi vzorci, ženske pa so nosile bele rute ter bele bluze in krila v različicah predpasnikov. In ko je veselje bilo že na višku se je vžgal še virtualni kres, nato pa je zadonela še zaključna pesem njihovih nastopov, ko jo vsakič znova povzamejo še gledalci, po dvorani pa je zadonel mogočni zbor: Nocoj je ena luštna noč, ko mesec sveti celo noč. Ker mesec sveti celo noč zaspati mi ni mogoč…