Plačila za dolgotrajno oskrbo tečejo, oskrba na domu pa stoji

Čeprav od 1. julija lani plačujemo obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo, celoten obseg pravic, ki jih sistem dolgotrajne oskrbe uvaja, še vedno ni mogoče uveljavljati v praksi. Zatika se pri zagotavljanju oskrbe na domu, ki starejšim omogoča, da lahko dlje ostanejo v svojem domačem okolju.

Čeprav je minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac v tem mesecu zatrjeval, da se zakon o dolgotrajni oskrbi uveljavlja skladno z načrti in da sistem deluje, portal Preiskovalno.si na konkretnih primerih razkriva, kakšen je razkorak med obljubami politike in dejansko pomočjo, ki so jo ljudje deležni.

85-letna Kristina je pred šestimi meseci oddala vlogo z vso potrebno dokumentacijo, s katero je zaprosila za pomoč, a odziva še vedno ni. Tako ji ne preostane drugega, da se znajde sama s pomočjo sosedov. Tudi 87-letni Vili še vedno čaka na storitev, čeprav je že junija zaprosil za pomoč na domu. Njegovi hčerki so povedali, da je temu tako, ker kadra za izvajanje storitve ni.

Vili je tako popolnoma odvisen od pomoči hčerke, v primeru njene odsotnosti (denimo zaradi bolezni) je prepuščen sam sebi. Sam potrebuje pomoč na domu, ker ima težave s hojo, potrebuje pomoč pri oblačenju, umivanju, pripravi toplega obroka, nakupovanju in še bi lahko naštevali. Ker se uvršča v 4. kategorijo, mu mesečno pripada 80 ur pomoči. V zameno za storitve se mu ponuja denar, a ta zadostuje zgolj za 20 ur oskrbe pri drugem izvajalcu.

90-letnica si doma ne more privoščiti

Spregovorila je tudi Renata Jenko, ki je za svojo 90-letno mamo sklenila osebni načrt za pomoč na domu. “Dejstvo je, da v Kopru dolgotrajna oskrba na domu ne deluje in še ne bo nekaj mesecev, ker ni kadra,” je pojasnila za prej omenjeni medij in dodala, da se je v zameno za storitve, ki njeni mami po zakonu pripadajo, ponudilo 352 evrov, kar pa seveda ne zadostuje za pokritje stroška pomoči na domu.

Fotografija je simbolična (Foto: Pixabay)

Čeprav je bilo rečeno, da otrokom ne bo potrebno doplačevati za starše, si njena mati odhoda v dom ne more privoščiti. Hčerka bi namreč njeno oskrbo morala doplačati. Njena mati je bila namreč kot nezaposlena zavarovana preko moža. Po njegovi smrti je prejela njegovo pokojnino, ki pa ji z vključenim varstvenim dodatkom ne zadostuje za pokritje mesečnih stroškov. Ker na srečo biva v oskrbovanem stanovanju v Kopru, ji je prihranjeno plačilo najemnine in strošek kosila. Potem ko poravna stroške (80 evrov za stanovanje, 480 evrov za pomoč na domu, položnice) ji ne ostane dovolj denarja za hrano, higienske pripomočke in zdravila, zato je odvisna od pomoči hčerke, ki se sicer sama približuje upokojitvi.

90-letni mami, ki potrebuje pomoč pri osebni negi in vsakodnevnih opravilih, zaradi uvrstitve v četrto kategorijo pripada 80 ur pomoči. V primeru, če bi storitve v okviru uzakonjenega sistema dolgotrajne oskrbe prejela, bi ji ostal denar za medicinske pripomočke in za hrano. A kot je bilo rečeno hčerki, storitve ne bo še vsaj pol leta. Mogoče pa je kot že rečeno denarno nadomestilo, a to posledično privede do ukinitve dodatka za pomoč in postrežbo v višini 170 evrov.

Na plano prihajajo anomalije sistema

Da oskrba na domu še ne živi, opozarjajo tudi zavodi, ki se ukvarjajo s socialnovarstvenimi storitvami. Celo na eno do dve leti naj bi se po nekaterih projekcijah podaljšala dostopnost pravic. “Na plan prihajajo vse anomalije tega sistema,” so za omenjeni portal povedali različni izvajalci storitev pomoči na domu. Kot pravijo, ljudje terjajo konkretne odgovore, čemu pomoči, ki jim po zakonu pripada, ni. Kot pojasnjujejo, ljudje želijo dejansko pomoč na domu, ne pa denarnega nadomestila.

Martin Kopatin, direktor Zavoda Pristan, je po navedbah STA sredi januarja opozoril na “razkorak med zakonsko opredeljenimi pravicami in dejanskimi zmogljivostmi pri izvajanju.” Izpostavil je pomen sprejema ciljno usmerjenih kadrovskih, organizacijskih in finančnih ukrepov. Po njegovem namreč brez pravočasne kadrovske krepitve, dolgoročnega načrtovanja pri zaposlovanju lahko pride do tega, da uporabniki ne bodo mogli prejeti kakovostno opravljenih storitev v obsegu, ki jim pripada. “Če naj bi dolgotrajna oskrba na domu postala resnična alternativa institucionalnemu varstvu, je treba zagotoviti dovolj zaposlenih na terenu,” je bil jasen.

Predsednica skupščine SSZS Valerija Lekić Poljšak (Foto: STA)

Predsednica skupščine Skupnosti socialnih zavodov Valerija Lekić Poljšak je izpostavila prepričanje, da bi sistem dolgotrajne oskrbe potreboval debirokratizacijo v smislu, da se poenostavijo postopki pri ocenjevanju upravičenosti in izdajanju odločb. Zlasti pa se je zavzela za to, da pride do odprave anomalije, “po kateri so storitve v okviru dodeljene pravice v sklenjenem osebnem načrtu razdrobljene na minute.” “Osredotočanje na norme in čas vodi v izgubo človečnosti in dostojanstva,” meni, namreč potrebno je zavedanje, da če uporabnik pri oblačenju potrebuje več časa, lahko to pomeni, da bo na račun tega prikrajšan za minute pri pitju ali drugi obliki pomoči.

Naravnost neokusno je, da se državljanom, ki za dolgotrajno oskrbo plačujejo že več kot pol leta, na papirju obljublja obseg pravic, ki se jih v praksi sploh ne zmore zagotavljati, nato pa se celo ponuja denarno nadomestilo, s katerim plačilo storitev sploh ni mogoče pri privatniku ali pa na sivem trgu. Ljudje, ki potrebujejo storitev v okviru dolgotrajne oskrbe, so upravičeno razočarani, zlasti v težko situacijo pa so postavljeni tisti, ki so se primorani znajti sami. Kako dolgo še bomo poslušali, da je vse v najlepšem redu? Ljudje potrebujejo storitve danes, včeraj in ne čez ne vem koliko mesecev.

Ž. N.