Pismo bralca: Od »jaz« do »mi«

Začetek šolskega leta za številne starše pomeni tudi začetek usklajevanja treningov, krožkov, prevozov in drugih obveznosti. Ob polnih urnikih se hitro vprašamo, ali ni vsega preveč. A dejavnost, ki si jo otrok izbere sam in se je veseli, mu lahko da veliko več kot le novo znanje ali športne spretnosti. Prinaša prijateljstva, občutek pripadnosti ter učenje sodelovanja, vztrajnosti in sprejemanja porazov. Na to nas je opozoril tudi Andrej Krička, oče otroka, ki obiskuje NK Ugar, in nam poslal svoj pogled z druge strani nogometnega igrišča. Piše o odraščanju, vključevanju med vrstnike in poti od »jaz« do »mi«.

Ljubezen. Beseda, o kateri je bilo napisanega že skoraj vse, pa jo kljub temu vsak doživlja po svoje. Lahko je razlog za velike zgodbe, velike odločitve in tudi velike neumnosti. Predvsem pa je lahko začetek nečesa novega. Novega življenja.

Otrok pride na svet z jokom. Morda bi, če bi znal govoriti, najraje zavpil: »Vrnite me nazaj. Tam mi ni nič manjkalo.« Imel je hrano, varnost in predvsem toplino matere.

A poti nazaj ni.

Jok se običajno umiri v materinem naročju. Povezanosti, ki je nastajala mesece, namreč ni mogoče prekiniti z enim rezom popkovine. Takrat se začne neka druga pot. Sprva jo otrok hodi ob svojih najbližjih, počasi pa mora iz njihovega varnega zavetja stopiti tudi med druge.

In tukaj se začne tisto, čemur nekoliko učeno pravimo socializacija.

Prvič med druge

Eden prvih velikih korakov je vrtec.

Starši otroka pripeljejo do vrat, ga predajo vzgojiteljici in se poslovijo. Tiste nedolžne, nekoliko orošene oči pa gledajo za njimi. Če bi znale povedati vse, kar se v tistem trenutku dogaja v majhni glavi, bi morda vprašale: »Zakaj me puščata tukaj? Kaj nisem vajin?«

Za starše je težko, za otroka verjetno še bolj. Toda prav s tem se začne spoznavanje sveta zunaj družine.

Tam so drugi otroci. Nekateri ga takoj sprejmejo, drugi ga sprva odrinejo. Nekje je igra že v polnem teku in novinec mora ugotoviti, kako se ji pridružiti. Prvič počasi spoznava, da svet ni sestavljen samo iz njega in njegove družine.

Pozneje pride šola in z njo vedno več skupin.

Nekateri poslušajo rock, drugi berejo knjige, tretji igrajo nogomet, četrti bi lahko ustanovili tudi klub zbirateljev štiriperesnih deteljic. Pravzaprav niti ni tako pomembno, kaj jih povezuje. Pomembno je, da človek nekje začuti, da pripada.

To potrebo imamo tudi odrasli. Iščemo ljudi, ob katerih smo lahko to, kar smo. Ljudi, s katerimi lahko delimo dobro in slabo. Kajti ko človek ostane popolnoma sam, mora tudi vsa bremena nositi sam. Še tako dobri temelji pa lahko pod preveliko težo začnejo popuščati.

Otroci se tega šele učijo.

Starši smo veter, krmilo držijo oni

Ko otrok odrašča, starši vedno težje odločamo, kdo bodo njegovi prijatelji, kaj ga bo zanimalo in v kateri družbi se bo dobro počutil.

Morda je prav, da je tako.

Otroci počasi krmarijo svojo ladjico. Starši smo lahko veter, ki tu in tam zapiha v smer, za katero verjamemo, da je prava. Lahko opozorimo na čeri in pokažemo varnejšo pot. Toda krmilo bo prej ali slej v njihovih rokah.

Zato so okolja, v katerih otrok preživlja svoj prosti čas, tako pomembna.

Eno takšnih je šport.

Na igrišču se otrok ne uči samo podajati žoge, zadeti gola ali hitreje teči. Uči se čakati. Poslušati. Izgubiti. Zmagati. Sprejeti, da danes morda ne bo najboljši. Uči se, da njegova napaka vpliva na druge in da ga lahko drugič prav drugi rešijo iz zagate.

Predvsem pa počasi spoznava razliko med »jaz« in »mi«.

Ko otrok komaj čaka, da odpre vrata avtomobila

Eden takšnih kolektivov je tudi NK Ugar.

Kdor je kdaj opazoval prihod otrok na trening, pozna prizor. Starši pripeljejo pred igrišče, avtomobil se komaj dobro ustavi, otrok pa je že zunaj. Torba, žoga, športni copati in naravnost proti prijateljem.

Takrat ga ni treba prepričevati, naj gre med druge. Želi si tja.

Otroci, ki se srečujejo na igrišču, niso enaki. Imajo različne značaje, prihajajo iz različnih družin, nekateri so glasni, drugi zadržani. Eden bi imel žogo ves čas pri sebi, drugi jo bo vedno podal. Nekdo težko prenese poraz, drugemu rezultat skoraj nič ne pomeni.

Toda vsi so prišli zaradi iste stvari.

Nogometa.

In prav skupna želja lahko preskoči marsikatero oviro, ki bi jih sicer ločevala.

Trening tako ni samo trening nogometa. Je majhna šola odnosov. Otroci se učijo, kje so njihove meje in kje se začnejo meje drugega. Spoznavajo, da ne morejo vedno dobiti tistega, kar želijo. Da je včasih treba stopiti korak nazaj, da lahko skupina naredi dva naprej.

Prijateljstva, ki nastanejo na treningih, se pogosto nadaljujejo tudi zunaj igrišča. In morda prav tista prijateljstva nekoč postanejo pomembnejša od rezultata tekme, ki jih je povezala.

Na koncu zato vprašanje niti ni, ali bo otrok postal dober nogometaš.

Le redki bodo nekoč živeli od športa. Veliko več jih bo iz njega v odraslost odneslo nekaj drugega: spomin na ekipo, občutek pripadnosti, kakšno veliko zmago in še več bolečih porazov. Predvsem pa izkušnjo, da človek ne more skozi vse sam.

In morda je prav to ena pomembnejših stvari, ki se jih lahko otrok nauči.

Da v življenju obstaja čas za jaz. In čas, ko mora jaz postati mi.