PISMA IZ LJUBLJANE: V svetu pravljic in realnosti

V zadnjem tednu smo z mešanimi občutki sledili inavguraciji ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Po eni strani mnogi upamo, da bo njegova pragmatična in v konkretne ameriške interese usmerjena politika pripomogla, da se v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu vojne končajo. Njegov nepredvidljiv značaj pa ustvarja drugačne skrbi. Da smo ob njegovem boku lahko občudovali predsednikovo ženo, Slovenko Melanio, ki je med predsedniškimi soprogami ena najlepših in povrh vsega tipično slovenskega obnašanja, razumno in zadržano, skoraj plašno skromna, njun sin pa v Beli hiši govori tudi slovensko, meji na sanjsko realnost. Nekaj takšnega bi lahko rekli tudi za veliko slavje slovenskih smučarskih skakalcev zadnji konec tedna v prestižnem bavarskem Oberstdorfu, kjer so naši fantje zmagovali. Poleteti na smučkah preko 230 metrov in elegantno pristati, se zdi meni, ki sem odraščal z generacijo Bogdana Norčiča, skoraj sanjsko.

Konkretno pa želim v tokratnem oglašanju iz Ljubljane opozoriti na tri prijazne in dragocene “mostičke” med realnim in imaginarnim svetom. Do 9. februarja je v Narodni galeriji še na ogled razstava slik, kipov in grafik Stari mojstri iz Muzeja za umetnost in obrt v Zagrebu. Med ustanovama že več desetletij poteka aktivno sodelovanje in občasno razstavljanje del iz lastnih zbirk v sosednjem mestu. Tokrat si lahko v NG ogledamo dela hrvaških, nemških, nizozemskih in italijanskih umetnikov, na katerih je, ob biblijski motiviki, več mitoloških tem. Med temi nas pritegne kvalitetna slika neznanega slikarja, v slogu Guida Renija, Slovo Eneja od Didone iz 17. stoletja. Med številnimi grafikami z motiviko 30-letne vojne pa izstopa velika in zaradi zgovornih detajlov zanimiva podoba, avtor je Natale Bonifacio (16. stol.), ki prikazuje postavljanje obeliska na trgu Svetega Petra v Rimu, z obrisi gradnje nove bazilike. V manjšem okviru je prikazana podoba Domenica Fontane, načrtovalca postavljanja obeliskov v Rimu, teh fizičnih stebrov zamišljene in stvarne preteklosti v Egiptu, kot zibelke civilizacij, ki nastopa kot izvir in vir kulture (fons et origo).

Koprska založba Annales, ki deluje z Zgodovinskim društvom za južno Primorsko ter raziskovalnim Inštitutom IRRIS za razvoj in strategijo družbe, kulture in okolja, pa je predstavila dve novi knjigi. Prvo je napisala Polona Tratnik in ima naslov V deželi pravljic. Avtor druge je srbski profesor sociologije in zgodovine Todor Kuljić, ki je napisal izčrpno dokumentirano delo - še eno - o nekdanjem jugoslovanskem predsedniku Titu.

Polona Tratnik se strokovno ukvarja s sodobno vizualno umetnostjo, v tokratni študiji, ki ima pod naslov K družbenim funkcijam pravljičnih narativov, pa se je posvetila bogatemu naboru literarnih in ljudskih pripovedk. Z razliko od folkloristike in literarne zgodovine pa jo v knjigi, ki je bogato ilustrirana in kjer posrečene podobe niso le slikovna dekoracija, ampak posredujejo vsebinske in pojmovne prijeme, zanima družbena vloga pravljic. Folkloristika navadno le evidentira motive in pripovedi, ne upošteva pa družbenega konteksta, ki je za učinke neke zgodbe bistvenega pomena. Preko pripovedi se gradi velik del naše vzgoje, od takšnih naracij je odvisna tudi družbena konstrukcija realnosti. Naše oblike razumevanja so velikokrat posledica diskurzivnih praks.

Knjiga Tito, ki jo je prevedla Angelika Ergaver, spremno besedo pa je napisal Mitja Velikonja, obravnava nekdanjega maršala, upoštevaje vlogo, ki jo je imel v Jugoslaviji in jo ima še vedno v kulturi spominjanja. O Titu lahko veliko izvemo iz del zgodovinarja Jožeta Pirjevca, na katerega se opira tudi srbski avtor. Inovativni pogled, ki ga daje njegova knjiga, pa se umešča v dinamiko med dogodki, procesi in strukturami. Tito je s kultom osebnosti uspel povezati balkanske narode in združeval junaški etos z domačnostjo in hkrati z nasiljem. Povezal je raznolikost kultur z lastnim principom avtoritarnosti. Ni pa se uspel odvezati od pojma partije, kar je ustavilo demokratizacijo. Ocenjevati ga moramo s kriteriji 20. stoletja, kajti danes je svet drugačen. Marsikdo pa se bo zdrznil ob naslovnici, ki prikazuje Tita ob postrojenih jugoslovanskih vojakih v Kopru, jeseni leta 1954. Takoj potem, ko se je Italija vrnila v Trst. Pravi družbeni dogodki so vedno nekje na meji. Tu pri nas to poznamo.