Pisanje po bližnjici: Generacija nalog s pomočjo umetne inteligence

V času, ko so študijske obveznosti pogosto časovno prepletajo z delom, osebnim življenjem in preobremenjenostjo, so nove tehnologije mladim študentom odprle vrata do rešitve, ki je hitra, enostavna in – za marsikoga sporna. Umetna inteligenca, predvsem v obliki klepetalnikov, oziroma generativnih upravljalnikov besedila kot je ChatGPT, postaja orodje, ki ga številni uporabljajo pri pisanju seminarskih, diplomskih in celo magistrskih nalog. Vendar se ob tem odpira tudi vse več etičnih vprašanj: Kje je meja med pomočjo in prevaro? In ali smo kot družba odpovedali pri vzgajanju akademske integritete? Bo kritično mišljenje izumrlo zaradi lenobe pri pisanju?

Številni študenti danes priznavajo, da jim ChatGPT pomaga pri strukturiranju nalog, oblikovanju uvodov, povzetkov ali iskanju idej za raziskovalno vprašanje. Nekateri gredo še dlje in si pustijo sestaviti kar celotno poglavje. Na prvi pogled se to morda zdi neproblematično – vendar se s tem zabriše meja med avtorskim delom in kopijo. V preteklosti je bila največja grožnja plagiat, danes pa se univerze srečujejo z novim pojavom: generičnim pisanjem brez navajanja virov.

Sistem Turnitin in drugi detekcijski programi, ki jih uporabljajo fakultete, znajo zelo dobro zaznati kopirane vsebine iz spleta. A generirana besedila umetne inteligence pogosto niso plagiati v klasičnem pomenu, saj gre za unikatno sestavljeno besedilo, ki ga orodje oblikuje na novo. Tako ga programska oprema za odkrivanje plagiatorstva ne zazna. To pomeni, da ChatGPT dejansko omogoča pisanje nalog brez očitnega kopiranja, s čimer se klasični modeli nadzora sesuvajo.

Včasih je torej šlo predvsem za kopiranje z interneta ali ponarejanje drugih nalog, danes pa se mentorji in profesorji vse bolj srečujejo z nalogami, ki so sicer slogovno pravilne, formalno brezhibne, a brez prave globine, brez osebnega pristopa in kritičnega razmisleka. Takšni teksti pogosto delujejo “prazno”, kot da jih ni pisal študent sam – in to je pogosto prvi znak, da je v ozadju umetna inteligenca.

Tehnološko gledano, orodje nima posebne nastavitve, ki mu ne bi dovolilo napisati celotne diplomske ali magistrske naloge. Prav tako ne obstaja zaščita, ki bi preprečila, da bi nekdo vanj vpisal navodila za izdelavo doktorske disertacije. Orodje ima sicer etična opozorila in v nekaterih primerih odkloni zahteve, če so očitno neprimerne (npr. spodbujanje nasilja ali kršitev zakonodaje), vendar sama uporaba za študijske namene ni izrecno blokirana. Odgovornost tako ostaja na uporabniku – študentu – in njegovi presoji, kaj je še sprejemljivo in kaj ne.

Zanimivo je, da mnogi mladi danes ne vidijo nič spornega v tem, da si “pomagajo” z umetno inteligenco. Trdijo, da je to le sodobno orodje, ki ni bistveno drugačno od Wikipedije ali prevajalnikov, ki jih uporabljajo že več let. “Če mi ChatGPT pomaga preoblikovati misli in izboljšati slog, zakaj bi bilo to narobe?” se sprašuje študentka 2. letnika. A pri tem pozablja, da tu ne gre več le za pomoč, temveč za soustvarjanje – in pogosto za nadomeščanje lastnega razmisleka.

Starejši generaciji profesorjev in mentorjev tovrstni pristopi vzbujajo nelagodje. Ne le zaradi potencialne nepoštenosti, ampak ker pomeni izgubo intelektualnega procesa, ki naj bi bil srž visokošolskega izobraževanja. Pisanje diplomske naloge ni le gol izdelek, temveč proces učenja, raziskovanja, kritičnega mišljenja. Če tega ni, naloga izgubi svojo vrednost – četudi je slovnično brezhibna.

Vprašanje, ki si ga danes postavljajo številni pedagogi, pa ni le tehnične narave – kako odkriti besedilo, ki ga je ustvarila UI – temveč vrednostne: ali smo mladi generaciji dovolj jasno posredovali pomen poštenosti, intelektualnega truda in odgovornosti do znanja? Ali so v šolskem sistemu sploh imeli priložnost razviti te vrednote, ali pa jih je pritisk ocenjevanja, točkovanja in hitenja k rezultatom povsem izrinil?

Za zdaj večina slovenskih fakultet nima jasnih smernic, ki bi urejale uporabo umetne inteligence pri pisanju zaključnih del. Nekatere so že začele oblikovati priporočila, druge čakajo na enotna stališča ministrstva ali univerze. V tujini, predvsem v Združenem kraljestvu in ZDA, so nekatere ustanove že določile, da mora biti uporaba AI orodij navedena v spremnem delu naloge, podobno kot se citira druge vire.

Morda pa se moramo namesto strahu pred umetno inteligenco začeti ukvarjati z bolj temeljitim vprašanjem: kako v času avtomatizacije ohraniti človeški vidik znanja? Kako študente motivirati, da bodo pisali “z glavo” in ne s pomočniki? Če želimo, da bodo naloge spet postale rezultat resničnega znanja, moramo mlade ponovno navdušiti za učenje – ne le z ocenami, ampak s pomenom, ki ga znanje prinaša. In če je ChatGPT zrcalo trenutnega odnosa do izobraževanja, potem bi morali pogledati vanj z veliko večjo resnostjo.

Petra Znoj