Peter Šušnjar: Tržaški sistem

Kdor je ob naslovu najprej pomisli na kakšno specialno verzijo azzuro bunkerja, po katerem slovijo pri tržaški Triestini, je v zmoti. Slednja nikakor ne blesti, ne po svoji taktični inovativnosti, niti po svojih rezultatih. Če že kateremu športu, je Trst poleg jadranja zapisan košarki, v kateri so (jugo)slovanski igralci (Bodiroga, Fučka, Alibegović) in trener Bogdan Tanjević dejansko pustili neizbrisljiv pečat: v dveh sezonah iz tretje italijanske lige ekspresno napredujejo v prvo, Serie A, kjer nato klonijo v polfinalu, a jo že prihodnjo sezono, sicer s klubom preseljenim v Milan, v praktično enaki zasedbi tudi zares osvojijo.

Ne, tržaški sistem nima prav nič opraviti niti s košarko. S tem imenom so namreč poimenovali mrežo raziskovalnih inštitutov in znanstvenih ustanov – nekaterih edinstvenih zaradi svoje odličnosti, drugih zaradi poslanstva in tretjih zaradi svoje instrumentalne kompleksnosti –, ki so bili po drugi svetovni vojni ustanovljeni v tržaški pokrajini. Gostota tu zaposlenih doktorjev znanosti za nekajkrat presega evropsko povprečje, še več, uvrsti se v evropski vrh. Tako navzočnost samih institucij kot tudi število visoko izobraženih zaposlenih sta na samosvoj način preoblikovala mesto v zalivu, včasih preobremenjeno s spomini na slavno in hkrati temno preteklost.

Vloga znanstvenikov v družbi – med njimi morda še posebej izstopajo fiziki – je bila v desetletjih po drugi svetovni vojni, deloma kot posledica vpliva razvoja atomskega orožja na geopolitično situacijo, izjemna. Prav tako je bila izjemna tudi politična (ter finančna!) podpora velikim raziskovalnim infrastrukturnim projektom. Oče tržaškega sistema, na Velikem Lošinju rojeni italijanski teoretični fizik Paolo Budinich, je te okoliščine izvirno izkoristil. Svojo vizijo, da bi preko izvrstne znanosti povezali globalni sever in jug, je delil s pakistanskim fizikom in kasnejšim Nobelovim nagrajencem Abdusom Salamom. Skupaj sta leta 1964 ustanovila Mednarodni center za teoretično fiziko (ICTP), ki so ga postavili tik nad vrtove gradu Miramare. Institut je od same ustanovitve ostal zvest tej misiji in je do danes izobrazil številne raziskovalke in raziskovalce iz dežel tretjega sveta, ki so ob vrnitvi v domovino prevzeli pomembno vlogo pri znanstvenem razvoju svojih matičnih držav, bodisi kot profesorji na univerzah, svetovalci ali kot odločevalci zaposleni na raznih ministrstvih. Poletna šola na ICTP je bila tudi zame prva znanstvena izkušnja v Trstu, ko sem skupaj s študenti iz Palestine, Venezuele, Vietnama ter številnih drugih držav sledil predavanjem na temo optike. Ne vedoč, da bodo nekateri inštruktorji kmalu za tem postali moji sodelavci, sem ob skupnem reševanju nalog in tehničnih ugank bolj ali manj uspešno (tako kot uganke) presegal kulturne razlike.

Po potresu leta 1976, ki je močno prizadel deželo Furlanijo Julijsko krajino, je Budinich ponovno uspel prepričati lokalne politike, da podprejo nov znanstveni institut, ki si ga je zamislil po modelu svoje alme mater, Scuole normale superiore v Pisi. V Trstu je, ob boku ICTP v kampusu Miramare, tako ustanovil še SISSA (Scuola Internazionale Superiore di Studi Avanzati), podiplomsko šolo, ki v svoje programe letno sprejme okoli 70 doktorskih študentov s področij matematike, fizike in nevroznanosti. Ti skupaj s svojimi vrhunskimi mentorji od leta 2010 gostujejo v nekdanji bolnišnici Santorio, tik pod priljubljeno sprehajalno potjo Napoleonika. Morda k odličnosti znanstvenih objav, ki prihajajo izpod peres Sissinih raziskovalcev in institucijo uvrščajo v sam italijanski vrh, delno prispeva tudi izjemen pogled na tržaški zaliv z balkončkov njihovih pisarn.

Ko sta leta 1982 na posvetu o sodelovanju na področju takrat aktualnega genskega inženiringa v Beogradu Salam in Budinich predstavljala takrat že odlično sprejeti model instituta ICTP, je slednji zaslutil enkratno priložnost, da v Trst pripelje še en institut. Spet je uspešno lobiral pri politiki. Pripravil je prepričljivo kandidaturo, ki je v novonastali kampus na kraški planoti pripeljala Mednarodni center za genski inženiring in biotehnologijo (ICGEB), ki ima poleg tržaške še dve izpostavi – v New Delhiju in Cape Townu. Temelje instituta in njegov razvoj je v prvih 25 letih delovanja zasnoval in usmerjal Arturo Falaschi, čigar veličine – tako zaradi njegove znanstvene odličnosti kot človeške širine – se še danes spominjajo vsi, ki so z njim sodelovali.

Naklonjenost in zaupanje mesta ter regionalne politike znanstvenim institucijam sta bila že utrjena, kar je še naprej motiviralo vizionarje med znanstveniki. Tako je Luciano Fonda, ki se je izoblikoval prav pod mentorstvom Budinicha in je kasneje postal tudi njegov kolega in tesen prijatelj, uspel preoblikovati neuspešno kandidaturo Italije za postavitev Evropskega sinhrotrona (ta je bil nato postavljen v Grenoblu v Franciji) v nacionalni, italijanski sinhrotron Eletrra. Eletrra, infrastrukturno najbolj zahteven in tehnološko najbolj napreden izmed tržaških inštitutov, domuje med kraškimi pašniki in suhozidi v kampusu ob Bazovici, kjer pri pripravi fotonov visokih energij (X žarkov) sodelujem tudi sam. Narava tega instituta je posebna: sestavljen je iz dveh svetlobnih izvorov – sinhrotrona Elettra in laserja na proste elektrone, poimenovanega FERMI. Na vsakega izmed njiju je nato pripetih skupno 30 eksperimentalnih postaj, pri čemer so vsako izmed njih razvili za točno določeno aplikacijo. Na te postaje prihajajo raziskovat znanstveniki s celega sveta, običajno v obliki nekajdnevnih (in nočnih) eksperimentalnih odprav. Primerljivih sinhrotronov je na svetu nekaj deset, od tega jih je 11 v Evropi.

Za konec pa še k najstarejšemu izmed institutov v mreži tržaškega sistema, ki se (med drugim) ukvarja prav s temo, ki je mestu dala pomen in veljavo za časa avstro-ogrskega cesarstva – z morjem. Nacionalni institut za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko (OGS) je namreč neposredni naslednik Astronomske in navigacijske šole, ki so jo pred več kot 270 leti na željo cesarice Marije Terezije ustanovili jezuiti v Trstu. Glavni »kos raziskovalne opreme« tega instituta je danes ledolomilka Laura Bassi, ki je leta 2023 pod poveljstvom kapitana Franca Sedmaka zaplula najjužneje do koder je kdaj zaplula ladja s človeško posadko, globoko v Rossovo morje na Antarktiki.

Pisana paleta raziskovalnih institutov je pritaknila mestu kave in Barcolane še en priimek – mesto znanosti. Če prva dva naslavljata ležeren značaj Trsta in njegovih prebivalcev, ki gre nekako z roko v roki s konservativnejšimi politikami, pa tretji predstavlja (del) odprte in svetovljanske skupnosti, ki se tako kot pri svojem delu, ko brska po neraziskanem, tudi v vsakdanu rad ozira po spremembah in odprti družbi. Vzajemno priznavanje pomembnosti užitka srkanja dobre kave in težavnosti doseganja nanometrske preciznosti tako skrbi za stabilno ravnovesje in sobivanje med tema družbenima poloma.

Napisal: Peter Šušnjar, fizik in priseljeni Tržačan

Foto: Rebeka Bernetič