Peter Opeka, ostani z nami ali Pravljica s smetišča

Na dvorišču Maroltovih – po domače Miklavževih – v Gorenjih Podpoljanah, kjer je vedno rad zahajal in še vedno rad zahaja misijonar Peter Opeka, se je v družbi številnih povabljenih sorodnikov, prijateljev in znancev odvijal poseben dogodek. Novinarka, popotnica in pisateljica Anja Kovačič je v pogovoru z župnikom iz Polhovega Gradca, doma iz Globeli, Bogdanom Oražmom uro in pol odstirala zgodbo o svetovno znanem misijonarju, ki jo je – kot je dejala – napisala povsem spontano.

»Ker tja ne bi šla samo zato, da bi rekla, da sem ga srečala, sem poiskala najbolj smiselno rešitev – obisk sem izkoristila za pisanje prve izvirne slovenske knjige o njem z naslovom Peter Opeka, ostani z nami – Pravljica s smetišča. To pravljico na Madagaskarju piše slovensko-argentinski misijonar,« je povedala Anja Kovačič.

V knjigi, ki je izšla pri založbi Beletrina, je orisala razmere revščine v mestu Akamasoa s 30 tisoč prebivalci, ki leži ob največji deponiji nad madagaskarsko prestolnico Antananarivo in ki ga je Peter ustvaril.

Uresničuje svoje poslanstvo in pomaga drugim

Med platnicami je zajeta pripoved o človeku z ogromnim srcem in neomajno vero v dobro – človeku, ki že vrsto let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim: lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo.

Peter – Pedro – Opeka je za ta revni del sveta bog z veliko začetnico. Vse možne organizacijske vloge in sistemi, ki v demokratičnih državah obstajajo, Peter namreč nekako uresničuje hkrati. Zanje je več kot le duhovnik – je njihov bog, oče, brat, stric, ravnatelj, župan in predvsem rešitelj.

Naslov knjige nakazuje pristno željo in potrebo skupnosti Madagaskarja – zlasti v Akamasoi –, da Peter ostane z njimi. To ni le zahteva po fizični prisotnosti, temveč globoka prošnja po človeški bližini, podpori in zaupanju. Kovačič ob tem navaja njegove besede: »Tu sem zato, da vam služim, ne pa, da vi služite meni.«

»Takšnega sem želela približati vsakemu človeku – ne samo vernikom, ne samo tistim, ki hodijo v cerkev, ne le tistim, ki spremljajo njegove korake, temveč tudi vsem, ki morda danes ne vedo, kako najti moč za jutri, kako znova začutiti željo po tem, da postanejo boljši, kako najti pot, da pomagajo ljudem v stiski,« pove Anja in doda: »Naučiti se ponuditi roko človeku v trenutku, ko je pomoč najbolj dragocena.«

V nogometnem dresu z malgaškimi otroki

To je pravzaprav tudi zgodba Petra, njegov nauk: kako želi ljudi izobraževati, jih učiti in opominjati na to, kaj je smisel življenja – da smo drug drugemu brat, sestra, človek. V tej knjigi ne spoznavamo le drugih, ki jim je Peter pomagal do boljšega življenja, temveč tudi njega samega – skozi njegove besede, nauke, iskrene pripovedi in utrinke iz zasebnega življenja. Tudi na naslovnici knjige je prikazan Peter – v argentinskem nogometnem dresu, z žogo v roki, obdan z malgaškimi otroki, ki mu pomenijo največ na svetu. In teh otrok je ogromno – zato je tudi knjiga precej obsežna. »V času mojega bivanja tam je vsaka ura, vsak dan … vsak trenutek pisal zgodbe.«

Pred vrati je bila dojenčica

»Morda pa je bil najbolj pomenljiv trenutek resnice tisti večer, ko sem prvič zares dojela, kako enostavno Peter rešuje probleme, s katerimi se vsakodnevno sooča,« se spominja Anja. Tega večera so se po večerji počasi odpravljali k počitku, Peter pa je rekel, da mora še nekaj urediti. Skočil je do avta in čez nekaj minut pritekel nazaj z besedami: »Dojenčica je pred vrati.«

Brez panike, brez kričanja, brez zmede. Nihče ni spraševal, kaj se dogaja, kako to rešiti. Vsak od njegovih sodelavcev je točno vedel, kaj mora narediti. In v manj kot eni uri je imela dojenčica dom, mamo, hrano, pleničke – vse je bilo urejeno.

Spomini Miklavževega strica

Vsakič, ko Peter pride v Slovenijo, večji del počitnic preživi pri Maroltovih, kamor je najraje zahajal že kot otrok. Glava družine, Jože Marolt, se spominja, kako je Peter – njegova mama je bila rojena v tej hiši – nekega poletja pomagal stricu pri pospravljanju sena. V nekem trenutku, da bi med druščino vnesel nekaj svoje duhovnosti, je dejal: »Ah, kako je to delo eno samo trpljenje za kristjane.« Po teh besedah so še bolj zavzeto poprijeli za vile in grablje.

V kulturnem programu ob predstavitvi knjige je nekaj pesmi, tudi slovenskih, zapela skupina štirih Petrovih duhovnih bratov, lazaristov z Madagaskarja, ki študirajo v Ljubljani.

Peter Opeka, slovenski misijonar, rojen 29. junija 1948 v Buenos Airesu v Argentini, kamor sta se po 2. svetovni vojni izselila njegova starša, je večkrat – tudi na pobudo nekdanjega velikolaškega župana Antona Zakrajška, s katerim sta bratranca – ob izdatni podpori ljudi iz vse Slovenije, bil predlagan za prejemnika Nobelove nagrade za mir.

A svet pogosto deluje drugače, kot bi si želeli: nagrade prejmejo tisti, ki jim je resnični mir oddaljen, ali pa se zanj zavzemajo predvsem skozi vojne. Peter Opeka mir ne oznanja z besedami, temveč z dejanji. Njegovo življenje in delo sta tiho, a močno pričevanje o tem, kaj pomeni resnično služiti sočloveku.

(mgć)